Jerica Mrzel je preživela 35 let v ljubljanski Drami in dve leti v politiki, zdaj pa je tiste vrste upokojenka, ki nima nikdar časa. Še vedno poje šansone in igra na kitaro, še vedno je aktivna spremljevalka razvoja naše mlade države, še vedno razdaja svoje znanje mlajšim rodovom. Ni ji dolgčas, čeprav je hči v tem času doštudirala in je ne potrebuje več tako zelo in čeprav njeno burno življenje končno pluje v mirnejše vode. Pravi, da ji je zmeraj lepše. Politika in igralstvo. »Svet politike je popolnoma drugačen od umetniškega. Vem, kaj in kdo je karizmatična osebnost v politiki in kaj in kdo je karizmatičen v kulturi.« Še vedno jo enako boli, da kreativni, dobronamerni, nesebični ljudje, tisti, ki so sposobni ustvarjanja, napredujejo slabše in bolj počasi. Zato da zna ločevati med semeni in plevelom, je vesela svoje »politične« izkušnje (dve leti je bila poslanka), zato so njene izkušnje zares dragocene. Postala je bolj modra, bolj umirjena, bolj Jerica.
In še bolj se posveča kreativnemu delu. Pravkar je namreč oddala svojo nalogo za profesuro, za pridobljeni naziv docent. »To nalogo ocenjuje zelo stroga komisija, in če jo sprejme, me čaka še javni nastop – in seveda še veliko preverjanja. A podlaga za vse skupaj je Univerza v Ljubljani, ki mi je podelila priznanje za vrhunska umetniška dela. Jerica je zdaj hkrati učenka in učiteljica: učenka, ker jo je čakajo preverjanja, učiteljica, ker uči tehniko javnega nastopanja na akademiji za glasbo. »Mlade pevce poskušam naučiti, kaj je oder, kaj je poezija, ki jo pojejo, predvsem pa bi jih rada naučila, da se začnejo ceniti: glas, ki ga imajo, je nekaj fantastičnega! Učim jih, kako je stopiti v svet neke druge vloge, neke druge osebnosti, kako je treba zaznati prostor, da si suveren. Vem, kakšne težave ima lahko mlad človek in kako jih lahko premaga.« Svoje izkušnje je nabirala v petintridesetih letih igranja na odrskih deskah ljubljanske Drame in tudi na drugih. »Ne vem, ali je kje v Sloveniji mali ali veliki oder, na katerem nisem stala. Tudi s poezijo Prešerna, Kajuha, Kocbeka, ki je težka. Ko stopiš v ta fantastični svet poezije, ti nekaj besed odpre velike razsežnosti, ki te potegnejo vase. In potem veš, kako ljudi pripraviti do tega, da pesnika sprejmejo in razumejo.« Prav te občutke bi rada razkrila in dala mladim.
Družina je pristan. Izvrstno slovensko umetnico, ki ima zelo rada naravo in hribe, zlahka srečamo v gojzarjih in s hčerinim kužkom na sprehodu v Tivoliju ali na Rožniku.« Vem, da je čudno videti nekoga v gojzarjih na Tromostovju (Jerica živi v bližini, v Trubarjevi hiši, op. a.), a to sem počela tudi pred upokojitvijo. Odhod v pokoj ne pomeni, da se zanemariš, ampak pomeni smiselno stopiti iz velikega prostora življenja, z utečenih poti, v drug prostor. Nekaj časa sem se morda malo lovila, a imam to srečo, da sem bila vedno zelo aktivna in med ljudmi. Še vedno nastopam v Parlament bendu (smeh), napisala sem nekaj dobrih pesmi. Tvoje življenje je nekaj vredno le takrat, kadar kaj daješ ljudem.« Optimizem kar vre iz nje, kljub temu da poti življenja niso bile vedno gladke in dobro uhojene. »Včasih je zelo težko preživeti, a v hudih trenutkih se lahko obrneš samo k družini; brez svoje mame, treh sester in hčerke bi zelo težko preživela težke stvari; pomagali so mi materialno in človeško. Ko se človek postara in vidi, da je živel tako, da je veliko doživel in se veliko naučil, je to perfekten občutek!«
Pred menoj je življenje. »Deset je minilo od mojega najviharnejšega časa, ko sem imela prometno nesrečo, ko sem postala šibkejša in so se neke stvari razklenile. Občutek imam, da bo letošnje leto dobro, prepričana sem o tem. Ko razmišljam, si rečem, da sta usoda in čas za nekaj dobrega: hči je doštudirala in dela magisterij …« Kaj pa srce, še utripa v hitrejšem ritmu? »Pred menoj je še, recimo, izjemno bogata tretjina življenja in vem, čemu jo bom posvetila: domovini. Njej moramo vrniti to, kar je dala, kajti za svoje otroke poskrbiš tako, da poskrbiš za domovino. Spomladi bom v Kinu Šiška sodelovala na velikem koncertu kantavtorice in pesnice Ksenje Jus …« Pa srce, Jerica? »Utripa. Pet moških išče mojo bližino, dva sta mi izredno ljuba: mlajši, ki je umetnik, in starejši gospod, s katerim se je užitek pogovarjati. Dogajajo se prijazna srečanja, a treba je pustiti odprt prostor: človeška energija ni tako zelo omejena na leta, o čemer je pisal že Kosovel. Uživam v prijateljevanju, a mislim, da bom letos naredila premor z vsemi klici in srečanji ter naredila prostor neki zgodbi, ki prihaja …« Prihaja torej ljubezen? »Upajmo (nasmeh): vsem želim letos najprej ljubezni, nato zdravja in nato modrosti – da, tudi sebi …«