V Združenih državah poročena fanta se bosta s hčerko, ki ima v rojstnem listu oba vpisana kot starša, v kratkem vrnila v Slovenijo, kjer je okolje veliko manj naklonjeno istospolnim družinam. Babico seveda skrbi, kako bo tukajšnja družba gledala na deklico. »Samooklicani dušebrižniki in varuhi morale, vrednot in družine našim otrokom s pogosto prav absurdnimi argumenti odrekajo pravico do starševstva,« pravi Maja Lupša.
Zakaj mislijo, da se partnerja istega spola in njun otrok, biološki ali posvojen, ne bi smeli imenovati družina? »Kako pa naj bi jim rekli? Leglo? Gnezdo? Nič? Tudi če jim odrečemo pravico do imena, jih ne bomo izbrisali z obličja sveta. Že zdaj so tu, med nami.«
Ko sem vas zaprosila za pogovor, ste naprej malo oklevali, nato pa dejali: »Če bom s tem pomagala mojima fantoma, bom govorila.« Vas skrbi, kako bodo družino sprejeli v Ljubljani?
Čeprav moj sin in zet živita na konservativnem ameriškem jugu, nimata težav, še tega ju ni nihče vprašal, kje je punčkina mamica, tako kot to počno tukaj. Nihče ju ne žali, nihče ni videti zaskrbljen, kaj bo z otrokom, zdravnica ju brez zadrege pohvali, kako lepo skrbita za deklico, kako lepo raste. Lansko poletje je družina preživela v Ljubljani – tudi tu brez neprijetnosti, deloma zato, ker je le redko kdo sploh pomislil, da gre za par z otrokom, deloma zato, ker si celo najhujši homofobi gejem in lezbijkam ne upajo povedati v obraz, kaj si o njih mislijo. Meni, recimo, pa ne prizanašajo. »Grozno, kajne?« je rekla dotlej zelo prijetna frizerka, in mi pod nos pomolila Jano, v kateri je bil objavljen članek o sinovi družini. Če sprejmemo ta družinski zakon, je po nas, mi je potožila neznana sopotnica na avtobusu; bila je popolnoma prepričana, da ji pritrjujem.
Imate takrat pripravljen odgovor?
Pri frizerju sem se zjokala. Moj sin tega ne bi bil storil, utrdil se je, mene pa te stvari zelo žalostijo.
Več v Jani št. 10, 9.3.2010