Nastopil je v majhnem, a ljubkem kranjskem klubu Creinativa, čeprav je vajen nastopati po velikih odrih in jesti kaviar v družbi pomembnih dam, kot sta na primer princesa Marie Christine de Merode ali pa njena ekscelenca Michele Jean. Ni se pritoževal, ko smo mu ponudili pico s tuno, zaprosil je le še za planinski čaj. Presenetil je s svojim vitalnim telesom, še toliko bolj, ko nam je nesramežljivo zaupal, da jih bo novembra dopolnil že 62 in da ima za sabo že 45 let glasbene kariere. Pa ne bi bil niti leto dni mlajši. Všeč si je, kakršen je, čeprav o tem, kakšen je videti, pravi, ne razmišlja veliko. Poskuša biti pošten do sebe, to je največ, kar lahko naredi. Tudi za svoje zdravje, ki ga je nedavno izdalo. A ni klonil, čeprav mu zdravniki niso mogli zagotoviti, da bo preživel. Vedno išče luč v temi in jo tudi najde. Premagal je raka na črevesju in se še trdneje oprijel svoje večne spremljevalke. Glasbe.
Po generalki, na kateri sem zajokala ob pesmi Svetle kaplje, sva sedla v najbolj odmaknjen kot in se zaklepetala. Pod močnimi vtisi besedil in glasbene izvedbe sva ugotovila, da gre za glasbeni izdelek, v katerem je Mežek iskal in našel resnico. Premagal je samega sebe in si prišel še bliže.
Moje pesmi so kaplje sreče in bolečin
Ob pesmi Svetle kaplje sem jokala. Čutila sem, da pojete o veri in upanju, da bo nekdo nekoč vendarle razumel naše bistvo, našo dušo, pa mu ne uspe, in s tem se je treba sprijazniti. Preplavila me je žalost.
Meni se moje pesmi ne zdijo toliko žalostne, so pa razmišljujoče. Če to pomeni, da so žalostne, ker nas povabijo k razmišljanju, potem lahko rečeva, da so žalostne. Moje pesmi so kaplje sreče, ki so hkrati kaplje bolečin. Pesem Svetle kaplje je starejšega datuma. Na CD sem jo uvrstil, ker se s temi mislimi še vedno lahko poistovetim. Sem in tja se vprašam, kaj vse mora človek narediti, da kaplje, se pravi moje rime, moja glasba, padejo na plodna tla. Da iz teh kapelj nekaj zraste? Pridejo trenutki, ko se mi zazdi, da vse, kar naredim, pade na beton. In nič ne zraste. Imam občutek, da zapravljam energijo, vendar vedno, ko pogledam nazaj, ni bilo nič zaman.
Več v Jani št. 11, 16.3.2010
