Neobdelana polja: Včasih ga imenujejo »angleški Robert De Niro«, kar je majčkeno krivično, ker se De Niro nikoli ne bi lotil vlog, ki jih igra Daniel Day-Lewis, kajti kot je pronicljivo opazil neki kritik, »nekateri igralci imajo globino, nimajo pa širine« in tako De Nira ne boste nikoli zasačili, da igra angleškega snoba (Soba z razgledom) ali irskega pesnika s cerebralno paralizo (Moja leva noga) ali homoseksualnega punkovca (Moja lepa pralnica), pri Day-Lewisu pa lahko zanesljivo predvidite samo to, da bo naredil nekaj absolutno nepredvidljivega, na primer igral obotavljivega režiserja v muzikalu Devet. Česa se bo lotil naslednjič, ne vemo. In tudi ne tega, kdaj bo spet posnel film. Če bo sploh še kakšnega. Med njegovimi filmi so dolgi razmaki, dve leti, pet ... Saj čisto rad snema, pravi, ampak še raje tega ne počne, ker je »pravzaprav grozna lenoba. Strašansko rad ne počnem ničesar.«
 »Mogoče bo kdaj prišel čas, ko bom bridko obžaloval, da nisem bolje izkoristil svojega časa,« ugiba, »vendar to ni zelo verjetno, ker vem, da lahko samo ubogam svoje nagibe. In ti nagibi pridejo zelo redko.«
Ali, če so vam ljubše agrikulturne prispodobe, »vem, kdaj je bila njiva nekaj časa neobdelana in nekako začutim, kdaj je spet pripravljena.«
Zibel, polna kulture: Umetnost, se zdi, mu je bila pravzaprav usojena: njegov oče je bil pesnik Cecil Day-Lewis, mama Jill Balcon pa igralka, hči šefa londonskega studia Ealing, iz katerega so prihajale filmske komedije, ki se jim je smejal ves svet. Ampak Daniel Michael Blake Day-Lewis, mlajši od dveh otrok, rojen konec aprila 1957, svojih najboljših predstav ni hranil za oder. Ko je imel dve leti, se je družina preselila v Greenwich in od takrat je mladi Daniel živel dvojno življenje: doma je bil kulturno dete srednjega razreda, na ulici, kjer so ga mulci strahovali, ker je bil iz višjega razreda in napol Žid, pa je hitro prevzel njihov način govora (»Bilo je popolnoma nezavedno. Šlo je za golo preživetje.«). In obnašanja. In so ga slednjič, malo neobvladljivo, kradljivo, pretepaško dvanajstletno barabo, poslali v internat. Ki ga je sovražil. Je pa tam spoznal dve veliki ljubezni svojega življenja: mizarstvo in igralstvo. Ampak mizarstvo je bilo daleč pred igralstvom. V delavnici je »zahteval, naj mi dovolijo narediti mizo za ping pong, kar so mi dovolili, vsa čast jim. Vse svoje življenjske ambicije sem prelil v to mizo. Odpeljal sem jo domov in še leta smo jo uporabljali.« A sicer se v šoli ni dobro počutil – »Občutek slabosti, ki se me je držal od trenutka prigoda, pa vse do takrat, ko sem odšel.«  In so ga po dveh letih prepisali drugam, kjer se je odlično počutil. »Ko sem odšel, sem se leto in pol otepal z meglo potrtosti zaradi izgube,« je posmrknil nekoč. Tam je tudi debitiral pri filmu, štirinajstleten je imel vlogico vandala v filmu Prekleta nedelja (Sunday Bloody Sunday, 1971) in ni mogel verjeti svoji sreči, ko so mu v filmu naložili, naj opraska drage avtomobile. In mu za to še plačali.
Za poklic si je izbral mizarstvo, a ko ni mogel dobiti vajeniškega mesta, se je vpisal v igralsko šolo. Če ga bodo zavrnili, je menil, bo to božje znamenje. Pa ga niso.

I see dead people: Po diplomi je delal na televiziji in blestel v gledališču vse do znamenite predstave Hamleta leta 1989, ko je po osmih mesecih nastopanja v naslovni vlogi nekega večera začel po prizoru, ko Hamlet vidi duha svojega očeta, neutolažljivo jokati in ni hotel več na oder. Menda je tudi on videl duha svojega očeta, kar je mnogo let pozneje v nekem intervjuju potrdil. Njegovega očeta, ki je imel več kot petdeset let, ko se je Daniel rodil, majhni otroci niso posebno zanimali, umrl pa je, ko je imel sin petnajst let.
Daniel nikoli več ni stopil na oder. Na srečo pa se je takrat njegova filmska kariera že lepo razcvetala. Bil je strumen mornariški častnik v novi verziji Upora na ladji Bounty (The Bounty, 1984) in leto zatem postal dovolj slaven z Mojo lepo pralnico (My beautiful Launderette), da je lahko izbiral vloge in je v Sobi z razgledom (Room with a View, 1985) raje kot zaljubljenca, ki dobi Heleno Bonham Carter, igral njenega pedantnega zaročenca, ki jo izgubi. Je zanimivejša vloga, je rekel. Da ni vedel kaj dela, je trdil za svojo vlogo v Neznosni lahkosti bivanja (The Unbearable Lightness of Being, 1988), ampak leto zatem je zelo dobro vedel kaj dela, ko je v Moji levi nogi (My Left Foot) zaigral irskega pesnika s cerbralno paralizo in že za svojo prvo nominacijo dobil oskarja.
Takrat se je že razširil glas o njegovi ekscentričnosti – da bi se laže vživel v svojo vlogo, iz nje ni stopil niti ko so kamere ugasnile. Za Mojo levo nogo se je ne le naučil pisati z nogo, tudi iz invalidskega vozička menda ni stopil, za Poslednjega Mohikanca (The Last of the Mohicans, 1992) se je naučil streljati z mušketo, pa tudi loviti in odirati živali, za Čas nedolžnosti (The Age of Innocence, 1993) je tudi zasebno nosil cilinder in ogrinjalo, za V imenu očeta (In the Name of the Father, 1993), je seveda ždel v jetniški celici, za Boksarja (The Boxer, 1997) je boksal in za Tolpe New Yorka (Gangs of New York, 2002) ni hotel oditi v bolnišnico ali vsaj obleči toplejšega plašča tudi ko je zbolel za pljučnico in so ga težko prepričali, da je jemal antibiotike. Tule je treba spet citirati eno tistih spoznanj, za katero si človek želi, da bi jih sam ubesedil, pa se vedno najde kakšen pacek, ki te prehiti. Tole je rekel: »Nekateri igralci v vlogo vložijo sebe, Daniel Day-Lewis pa sebe pusti zunaj.«
»Moral sem – in še vedno moram – ustvariti določeno okolje,« je razložil. »Najti moram pravo tišino ali svetlobo ali zvok. Karkoli je pač treba, in to je vsakič kaj drugega. Vem, da zveni malo pedantno in malce čudaško, a ena najpomembnejših stvari, ki jih odkriješ o sebi, je ta, da najdeš svoj ritem. In potem ga moraš ubogati. Nas igralce pripravijo do tega, da razmišljamo kot da je vsaka vloga zadnja. Že zgodaj ti v glavo vsadijo majhno elektrodo in vedno misliš, bodi hvaležen, bodi hvaležen, bodi hvaležen.«
Ko se mora posloviti od svojega junaka, pravi, ga obide »grozna žalost«, ampak potem navadno dolgo traja, preden ga spet kaj pritegne k delu. Po Boksarju je izginil za pet let – menda ga je začelo strašansko čevljarstvo, pa je šel za vajenca k nekemu čevljarskemu mojstru v Firence. O tem nikoli ne govori. »Bilo je obdobje mojega življenja, do katerega sem imel pravico brez intervencij,« je pribil.
Ujetnik nosu: Jezi ga pogosto prepričanje britanskih igralcev, »da je film nekakšna faustovska prodaja duše. Jaz menim, da so v filmski zgodovini dela, ki povedo prav toliko kot katerakoli izvrstna gledališka igra. Nikoli ni bila moja ambicija, da postanem to, čemur v  Britaniji pravijo igralec klasike, so si pa to zame želeli mnogi drugi –  ampak to je zgolj zaradi mojega nosu. Imam tiste vrste nos, za katerega kar niso mogli pričakati, da ga vtaknejo v različne kostume in porivajo po odru.«
Kljub dolgemu igralskemu stažu, številnim nagradam – med drugim je dobil še enega oskarja, za Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007) – dvomi ostajajo. »Preden začnem snemati, je vedno obdobje, ko mislim, nisem prepričan, ali bom še zmogel. Spomnim se, preden sem začel snemati Tekla bo kri, sem se spraševal, zakaj sem sprejel vlogo. Ko mi je Martin Scorsese pripovedoval o Mesarju Billu v Tolpah New Yorka, sem hotel kar zamenjati z njim, a celo tedaj nisem takoj privolil. Ves čas sem premišljeval, nisem prepričan, ali bom zmogel.«
A sčasoma se je naučil živeti z dvomi. »Vprašaj je postal del mojega življenja in zdaj sem zares hvaležen zanj. Zaradi njega lahko ohranjam distanco do stvari v tem poslu, ki so zame neprebavljive.«

V znamenju vprašaja: Ena od stvari, ki jih pri filmskem poslu ne mara, je promoviranje filmov, neskončni intervjuji in pozornost tabloidov. Leta 1993 je poleg britanskega državljanstva pridobil še irsko in po snemanju najraje izgine na svoje irsko posestvo. Kar pa ne pomeni, da se lahko popolnoma izogne temu, da o njem pišejo žgečkljive zgodbice. Čeprav jih pravzaprav že dolgo niso. Ena zadnjih je bila tista, menda popolnoma izmišljena, da je francosko igralko Isabelle Adjani, s katero je prijateljeval več let in imata tudi sina, pustil kar po faksu. Zdaj je že dolgo poročen z režiserko Rebecco Miller, s katero imata dva sinova. Takrat so si tabloidi še zadnjič dali duška z zgodbo, da svoji tedanji punci ni nič povedal o svojih namenih. Za njegovo poroko je izvedela šele potem, ko jo je poklical prijatelj in ji čestital, ker ni vedel, da ona ni bila nevesta. Day-Lewis se je zaradi tega že davno nehal vznemirjati: »Nič ne bom rekel, sem mislil. Ampak to seveda prav nič ne pomaga. Polresnica postane govorica. Ali pa laž postane govorica, ki postane dejstvo, še preden se črnilo posuši, in to drži tako za moje zasebno življenje kot za moje delo. Ljudje, ki me ne poznajo, me definirajo po kupu stvari, ki so popolnoma neresnične.«