Najbolj ga poznamo kot imitatorja in komika, a je tudi glasbenik, skladatelj, prevajalec, pisatelj, čarodej in po duši poet. Pri šestindvajsetih letih je strokovnjak za Mozarta. Jure Godler je osupljiv, genialen, neverjeten, pa tudi skromen. In zelo nostalgičen. Že od malega ima velike težave, ker ga zanima toliko stvari. Končal je Srednjo glasbeno in baletno šolo, pri študiju angleščine pa ni vztrajal, saj si je že zgodaj obljubil: »V življenju ne bom počel ničesar, kar mi ne ustreza. To je uničevalno za organizem.« Tega se drži še danes. 

Še vedno tudi vztraja pri študiju kompozicije na Akademiji za glasbo Mozarteum v Salzburgu, za svoj osebni cilj pa si je zadal, da je čim pogosteje vesel. Tako se počuti, kadar ustvarja – med drugim je napisal več kot 350 glasbenih del, med njimi enajst oper. Je genialec, ki ve mnogo, a zataji pri drobnih opravkih – štedilnik je zanj španska vas. Z globokim, šarmantnim glasom čisto resno pove, da veliko časa preživi z »game boyem«, s katerim se sprošča. Rad se igra in kupil si je vse igrače, ki si jih je želel že kot otrok. Pogovor z njim je posebno doživetje in stereotipi o zasebno dolgočasnih komikih vsaj na dan najinega pogovora zanj niso držali. Bilo je zabavno, Jure prijazen, pri fotografiranju pa sila potrpežljiv.Nedavno je na oder postavil predstavo Jure Godler Live in požel same pozitivne odzive. V njej je zajel vse, kar zna, in zato pravi, da jo je pripravljal 25 let. Na odru se počuti bolje kot v realnosti in tam vidi svojo prihodnost: na odru pod žarometi in pod njim veliko občinstva v temi – pa čeprav se v množici ljudi ne znajde najbolje.  -Je za genialce značilno, da potrebujejo samoto?Če bi vedel, kaj je genialec in če bi temu opisu ustrezal, potem bi znal odgovoriti. Tako pa … ta izraz so mi kar tako nadeli – ampak ne bom se preveč pritoževal.-Ob vašem ustvarjanju in vsem, kar počnete, lahko človek samo zavzdihne: genialno! Poleg tega bi vam lahko rekli čudežni deček. Pri sedmih letih ste se sami naučili not – fascinantno! Saj bi vas morali izvoziti kot čudež! Nihče se tega ni spomnil, pa tudi vedno sem se držal bolj zase. Od malega sem imel veliko interesov – od glasbe in tujih jezikov do znanosti, računalništva … Na to nisem nikoli gledal kot nekaj posebnega. Pa tudi doma mi ni nihče rekel, vau, poglej, kaj vse zna!-Vaši starši očitno niso bili tako ambiciozni, kot zdaj marsikateri, ki v svojem otroku vidijo bodočo pevsko zvezdo in ga takoj pripeljejo na oddajo za talente. To je pa res! Če bi bil zdaj star sedem let, bi verjetno na Slovenija ima talent skladal, si umival zobe in pel obenem. Nekaj takega. In bi mi rekla Lucienne (Lončina, o. p.): »To je meni gnjusno, ne greš v naslednji krog!« (Pove z glasom in naglasom Lucienne Lončina.)Jasno in glasno povem, da mi je odlomke iz oddaje na internetu prav užitek gledati! Noro zabavno! Pa ne zaradi tekmovalcev, ampak predvsem zaradi komisije in njihovih pripomb – zelo so mi všeč. -Rasli ste v povsem vsakdanji družini – mama je šivilja, oče prodajalec. Ste edinec?Imam tri leta mlajšo sestro, ki zelo lepo poje in je veliko bolj nadarjena za jezike kot jaz. Ne vem sicer, kaj zdaj dela, ker sem zelo malo v stiku z njo – vem pa, da ji je ime Anja. To pa vem. Zelo malo sem doma – če pa že, grem kolesarit po prelepih okoliških hribih. -Ste bili tudi v šoli po uspešnosti vedno na vrhu?Nisem bil vseskozi odličen. So bile stvari, ki me sploh niso zanimale. Nikoli mi nista bili najbolj blizu biologija in geografija – no, svet in potovanja že, ampak šolska geografija mi ni bila nikoli všeč. Pa kaj me briga, katera plošča je tam spodaj in kam drsi! Več v novi Jani, št. 17, 26. 4. 2010