Po obeh evrovizijskih polfinalnih večerih, ko smo že vedeli, da Slovenija ni prišla v finale, smo na debatiranje o prireditvi, ki vsako leto buri duhove, povabili dve veliki imeni slovenske glasbe. Različnih generacij, različnih stališč. Zoran Predin in Jan Plestenjak sta razkrila svoj pogled na evrovizijsko dogajanje. Prvi bi na evropskem odru provociral in za vsako ceno vzbujal pozornost, drugi meni, da bi morali Slovenci najprej sestopiti s samoponiževalnega okopa.
ZORAN PREDIN
Ste letos spremljali evrovizijsko dogajanje?
Na žalost ne. Nazadnje sem ga spremljal leta 1997, ko sem bil avtor besedila skladbe Saše Lošiča in Mojmirja Sepeta, pela jo je Tanja Ribič na Evroviziji v Dublinu (Slovenija je dosegla 10. mesto, op. p.). Z Mojmirjem sva se dogovorila, da bova pri evroviziji spet sodelovala, ko bo ta vnovič v Dublinu. Zdaj čakava na zmago Irske. Dublin nama je bil zelo všeč, Irci in druženje tam je bilo najboljši del celotne prireditve.
Potemtakem imate na evrovizijo lepe spomine in se vam ne zdi nepotreben cirkus?
Kot avtor besedila niti nisem imel posebnih zadolžitev, sodeloval sem na novinarski konferenci, nekako smo poskušali predstaviti Slovenijo. Takrat smo bili kot mlada, nova država deležni nekaj več pozornosti kot danes, 13 let pozneje. Res pa je, da se je že takrat pokazalo, kako zelo se je osnovna ideja evrosonga izrodila.
Zdi se mi, da bi morali že zdavnaj nehati sodelovati v tem cirkusu. Za to nimamo nobenih koristnih razlogov, po drugi strani pa me sočasno prešine, da bi to sodelovanje vendarle izkoristili za drugačno vrsto promocije. Še posebno zdaj, ko je prireditev postala marketinško-turistično-vizualna predstava, kjer je glasba v drugem planu.
Če že sodelujemo, bi morali sodelovati tako, da bi res vzbudili pozornost. Razmišljajmo po svoje in pošljimo tja nekoga, ki bi bil popolnoma drugačen od vseh drugih – po nastopu, po vizualni in vsebinski plati. Tako bi nekako mi zlorabili evrosong.
Ali nismo bili tokrat dovolj drugačni – z Narodnozabavnim rockom?
Kaj pa vem. Moram priznati, da letošnje naše predstavnice nisem slišal. Namenoma se namreč izogibam takim in podobnim televizijskim vsebinam. Seveda pa pri prebiranju dnevnih medijev naletim na tovrstne informacije. Če se vrnem na začetek – z nastankom evropske skupnosti se je začela porajati ideja o predstavljanju popevk z značilnim melosom države, iz katere prihajajo. Potem se je vse skupaj skrčilo na popevke v angleščini. Seznam sodelujočih držav na Evrosongu se je močno povečal in postalo je jasno, da igrajo pri glasovanju največjo vlogo dnevnopolitični dejavniki. Vsekakor večjo kot glasba, besedila ali koreografija.
Menedžment, odgovoren za projekt, je seveda zainteresiran, da se takšen položaj čim dlje ohrani, zato poskuša vse skupaj držati pri življenju. Bomo videli, kako bo šlo naprej. Evrosong se mi ne zdi več pomemben – ne za evropsko muziko in ne za Evropo samo. Zdi se mi, da je bila skupina Abba zadnja, ki je naredila kariero iz svoje zmage.
Torej so naši prepiri in razdvajanje slovenskega ljudstva zaradi zmagovalne pesmi popolnoma nesmiselni? Menite, da bomo ne glede na pesem večno pri repu lestvice zaradi glasovalnega sistema?
Seveda. Marketinški interes za dvomilijonsko državico je minimalen. Ko največji proizvajalec britvic kot sponzor prešteje potencialne kupce v Sloveniji in ugotovi, da se pri nas brije četrtina državljanov, v Ukrajini pa se tako na prst brije 30 milijonov ljudi, je popolnoma jasno, za koga bodo bolj zainteresirani, da zmaga na evrosongu. Tako je čisto vseeno, ali pošljemo na evrovizijski oder bisere ali provokacijo. Ampak jaz bi se raje odločil za drugo. Dajmo, izkoristimo evrosong sebi v prid in se predstavimo na svoj način.
Več v Jani št.22, 1.6.2010