Težko je opisati vso evforijo, navdušenje, huronske aplavze, ganjenost, srečo in občudovanje, vse občutke torej, ki jih je to pogumno dekletce vzbudilo v ljudeh. Njeno samozavest ji je prav gotovo zavidal marsikdo od nastopajočih, ona pa je stala tam na odru, pred šesttisočglavim občinstvom v dvorani Tivoli, kot da je to zanjo najbolj vsakdanja stvar, samo del igre, ki jo ima ona pač najraje. Želi si namreč samo peti. »Nisem pričakovala, da bom zmagala, no, malo pa sem si želela,« je takoj po tem, ko so televizijske kamere neposrednega prenosa ugasnile, resno, kot prava profesionalka, odgovarjala novinarjem. A hitro sta se za njen hrbet skrbno postavila mamica Sebina in očka Denis, ki nista skrivala ponosa, še manj pa tega, da sta bila tudi sama na robu solz. »Občutki se ne dajo opisati,« je dejal očka še vedno ganjen in občudujoče gledal svojo princesko. Gotovo si je tako kot mamica želel, da bi svojo deklico lahko čim prej odpeljala v varno zavetje doma, da se odpočije. »Jutri bo samo počivala.« Zaupal nam je, da so se v šoli dogovorili, da je ne bo, ker si je dan počitka pošteno zaslužila. Ker si Lina niti ne predstavlja, kolikšno nagrado si je z zmago v oddaji prislužila, bodo za denar seveda poskrbeli njeni starši. »Naložili ga bomo na njen račun, kjer jo bo čakal do njenega osemnajstega leta. To je njen denar, ona si ga je zaslužila.«

Več v Jani št.23, 8.6.2010