Slovenija jih je v trenutku vzljubila. Teh sedem mladeničev privlačnega videza in usklajenih gibov, ki so si nadeli ime Maestro. Zveni prevzetno? To lastnost mnogokrat očitajo njihovemu vodji Anžetu Škrubetu, ki je pri 18 letih samozavestno odšel iz varnega zavetja velikih plesnih šol pod svojo streho. Pri 21 žanje uspeh za uspehom, pred kratkim je v svoj žep pospravil že drugo lovoriko državnih prvakov v hip hopu, Maestro so tudi svetovni prvaki in zmagovalci prestižnega tekmovanja v Belgiji, kjer se zbere povabljena evropska elita hip hopa. Razen plesnih navdušencev Slovenija zanje sploh ni vedela – dokler niso mojstrsko zakorakali na oder oddaje, ki išče talente.

Sicer pa to »odkritje« zelo trdo in uspešno deluje že dve leti, plesalci Maestra pa so se že od mladih nog kalili v različnih plesnih šolah. Televizija jih je s svojo super močjo ponesla v vsako slovensko dnevno sobo in spet se lahko trkamo po prsih, da smo plesni narod. Vsekakor pa lahko o Anžetu Škrubetu, ki zakuha tako izjemne koreografije, govorimo če že ne kot o genialcu, pa vsaj o biseru slovenskega hip hopa. Njegove koreografije so neverjetne, osupljive, še posebno tiste, ki jih pripravi za 24 plesalcev (formacijo), ki pa jih žal lahko gledamo skorajda izključno na spletnih portalih kot posnetke z državnih ali svetovnih prvenstev. Pri nas pač ljudje še niso vajeni trumoma dreti na državna prvenstva, kjer se predstavlja smetana slovenskega plesa, in raje drvijo na precenjene tuje plesne »spektakle«.
Morda bo prodornemu Anžetu Škrubetu to uspelo spremeniti. Poguma mu ne manjka. Na začetku je tako čisto nedolžno organiziral avdicijo za svojo plesno skupino in bil presenečen nad silovitim odzivom. Okoli sebe je zbral peščico odličnih plesalcev in po dveh letih se postopoma širi.
Postati sam svoj šef na pragu devetnajstih pomladi ni kar tako. »Naprej me je gnala želja po samostojnosti, po svobodnem izražanju brez zadržkov tistih, ki so bili prej nad mano. Iti na svoje se mi je zdela najboljša možnost. Čutil sem, da je to prava pot, da bom tako dosegel napredek in se bo moja koreografska svoboda lahko razcvetela. Že od nekdaj sem samosvoj človek in vselej sem sanjal, da bi s plesalci ustvarjal predstave. In ko se je odprla možnost, sem jo izkoristil. Po drugi strani je iti na svoje zelo tvegano. Moral sem se marsičemu odpovedati, a verjamem, da se bo obrestovalo,« pripoveduje ob poznem kosilu, za katerega ima med dvema treningoma odmerjeni slabi dve uri.

V Los Angelesu ga spoštujejo
Anže se je plesu predajal že v vrtcu, resneje pa začel trenirati jazz balet in step pri osmih letih. Nato pa se je v Slovenijo priplazila nalezljiva »bolezen« hip hop, ki ga je popolnoma posrkala vase. Hip hop je vedno nemirnemu in živahnemu mulcu, ki je deset let tudi disciplinirano igral violino (njegov oče je violinist, op. p.), začrtal življenjsko pot. »Vesel sem in pravzaprav blažen, da sem bil kot koreograf sprejet tako v Sloveniji kot v tujini in da lahko počnem to, kar me neznansko veseli. Ples je moje življenje in sploh si ne predstavljam, da bi počel kar koli drugega. Mislim, da sem rojen za ples.«

Več v Jani, št. 24, 15. 6. 2010