Jerica Mrzel je nepozabna. Upokojena igralka, ki ne miruje, ampak nenehno teši svojo slo po igranju in nastopanju, je dama širokega nasmeha in živih oči. Zdaj je v svojem poslanstvu predajanja znanja mlajšim generacijam umetnikov naredila nov korak. Uradno je pridobila naziv docentke za področje govora.
Potapljati se z njo v pogovor je navdihujoče – še posebno ko ti s poezijo v delovni dan vnese malo miru in božajočih, tekočih besed. Zaradi njih in svojega igralskega daru se lahko pohvali z več kot dvajsetimi uglednimi nagradami. Med njimi ji je še posebno draga tista, ki jo razglaša za glasnico dobre misli, prejela pa jo je skupaj z dr. Matjažem Kmeclom in škofom dr. Vekoslavom Grmičem. Prav tako zanimiva se ji zdi nagrada za najboljše besedilo, ki ga je napisala za svojo pesem Usoda ciganka, s katero je pred osmimi leti zmagala na festivalu narečne popevke. Med nagradami je kar nekaj mednarodnih (denimo sarajevski zlati venec), saj je v svoji 35-letni karieri preizkusila tako majhne in intimne vaške odre kakor odre svetovnih prestolnic – Moskve, Rige, Berlina, Dunaja, Pariza, Milana, Washingtona.
Takoj ko je imela priložnost za upokojitev, je to brez pomislekov storila – prepričana je namreč, da je treba dati prostor mladim. »Po svojem poslanskem stažu bi se sicer še lahko vrnila v katero izmed igralskih institucij, vendar bi verjetno zelo malo igrala – dejstvo je, da primanjkuje vlog za starejše igralke. Pa tudi zavedam se, da je treba mlajšim rodovom dati prostor. Je pa res, da v vseh 35 letih zaradi mene ni odpadla niti ena predstava. Še rodila sem med počitnicami! In ko sem si v gledališču zlomila nogo, sem nastopala z mavcem,« pove Jerica.
Ušiva Jerica bo profesorica
Še vedno ima stik s svojim občinstvom – med ljudi hodi s svojo pesmijo in kitaro tja, kjer potrebujejo poezijo, pripoved. Poleg tega poučuje tehniko javnega nastopanja na akademiji za glasbo; znanje za to zajema znanje iz dolgoletne prakse. »Poznam telesni občutek ob tremi, kaj in kako obvladati telo – čutim in vem, kako se to lahko naredi. Vem, kako je treba govoriti, da te zadnji v dvorani ne samo sliši, ampak tudi razume in dojame. Ti govoriš za ljudi in vsakemu moraš položiti misel v srce.«
Jana, št. 29, 20. 7. 2010