»V Abdulaha sem se zaljubila na prvi pogled. Ko je stopil v predavalnico fakultete za informatiko, na kateri sem študirala, sem čutila, kot bi me zadela strela. Visok, čeden, črnih las in iskrivega pogleda. Tudi on se je, vsaj tako me je pozneje prepričeval, vame zaljubil takoj, ko me je zagledal,« je vsa objokana pripovedovala Ajša, učiteljica informatike na dekliški srednji šoli v Sani, glavnem mestu Jemna. Ko se je malo pomirila je nadaljevala: »Res je bil kar nekaj let starejši od mene, a pri nas je navada, da se mlada dekleta poročajo s precej starejšimi moškimi. Toda ker je bil moj profesor, ne pa kak bližnji sorodnik, sta najini družini poroki nasprotovali. Vendar sva vztrajala, ne on ne jaz se nisva uklonila, in sorodniki so se morali sprijazniti z najino odločitvijo.
»Moj oče, ki je, kot je pri nas v navadi, zastopal moje interese, se je strinjal z višino mehra (poročnega daru), ki ga je ponudil moj bodoči mož. Še pred poročnim slavjem sva našla stanovanje, dokončala sem študij in Abdulah mi je dovolil, da sem se zaposlila v dekliški srednji šoli. Dobro nama je šlo, žalostna sem bila le, ker nisem zanosila. Nekega monsunskega dne pa me je, kot strela z jasnega, Abdulah vprašal, ali se strinjam, da se še enkrat poroči. Zaljubil se je v svojo študentko in želel si jo je za svojo drugo ženo,« je vsa skrušena povedala 25-letna Ajša. Pred poroko je sicer podpisala predporočno pogodbo, kot je v Jemnu v navadi, s katero se je strinjala, da jo mora mož prositi za soglasje, če hoče imeti še eno ženo. A soglasja pet let po poroki možu, univerzitetnemu profesorju, ni hotela dati in zdaj Abdulah resno premišljuje, da bi se ločil, saj v takem primeru Ajšinega soglasja ne potrebuje.
Ajšina zgodba je le ena od, resda ne najbolj tipičnih, zgodb jemenskih žensk, ki smo jih poslušale na vrtu hotela, ki ga ima v stari Sani v najemu simpatičen in zgovoren Kais, naš jemenski turistični vodič. Ob močnem, presladkem čaju, ki je v Jemnu nadomestil kavo, smo počivali po ogledu pravljične, čipkaste Sane, glavnega mesta Jemna. Za nekaj dolgih minut nas je zmotil le zbor mujezinov, ki so klicali k popoldanski molitvi z vseh minaretov v mestu. Popotnice z zahoda, samostojne, emancipirane, svobodne, neodvisne in navajene skrbeti same zase, smo kukale v življenje muslimanskih žensk, življenje, ki je za zahodnjakinje po eni strani zapleteno, skrivnostno in razdvojeno, po drugi strani pa ponižujoče in preprosto nerazumljivo. Nerazumljivo, ali vsaj za Evropejke težko razumljivo, da se popolni podrejenosti moškim »Alahove neveste« ne uprejo.
Dva svetova. Začne se že s prvo menstruacijo, ko si mora dekle, ki se je do tedaj igralo tudi s fanti, poleg rute, s katero si je moralo pokrivati lase že od petega ali šestega leta naprej, nadeti burko, oblačilo, ki kot nekakšna halja zakriva celo telo in obraz, izpod črne tančice pa kukajo le, enako črne, oči.
Jana, št. 30, 27. 7. 2010
