Vaška situla mi je tudi med pakiranjem povzročala največ skrbi. Na srečo sta mi pomagala mama in fant in sta jo res zelo skrbno zavila v vse mogoče zaščitne ovoje. Na letališču v Las Vegasu pa so mi odprli prav kovček z njo (imajo nekakšen univerzalni ključ za vsak kovček) in mi vsebino pošteno razdejali, zaščitni ovoji so bili uničeni – ah, mi pa smo se prej tako trudili.
Še preden sem pristala v Las Vegasu, sem med drugim prestopanjem na chicaškem letališču srečala Lano, sotekmovalko iz Hrvaške, in druga druge sva se zelo razveselili, saj sva obe potovali sami. Preostanek potovanja sva tako preživeli skupaj. V Las Vegasu so naju pričakali z limuzino in naju odpeljali v hotel Mandalay bay. Ta je bil naš dom naslednjih 16 dni. Vsa dekleta (83 nas je bilo) v 27. nadstropju so razvrstili po dve v sobo. Nekatere so že bile tam, druge so prišle naslednji dan. Moja sostanovalka je bila Lidija, miss universe Srbije. Takoj sva se dobro ujeli, priznam pa, da mi je malo načenjala živce, saj ji skoraj nikoli ni uspelo zakleniti najine sobe. Ob vrnitvi so bila vrata skoraj vedno odklenjena! K sreči pa ni nič zmanjkalo.
Vstajanje ob 5.30, postelja ob polnoči. Urnik v Vegasu je bil zelo natrpan. Večinoma smo vstajale okrog 5.30, šle na zajtrk, nato so bile na vrsti vaje. Vmes pa fotografiranje in snemanje, poudarek pa je bil predvsem na vajah. Vegasa si skoraj nismo mogle ogledati. Temu je bil namenjen samo en dan, razdelili so nas v skupine in vsaka je šla drugam. Mene so z rožnatim džipom peljali v rdečo puščavo, tam so nas le fotografirali, nato pa peljali nazaj. V skoraj treh tednih, ki sem jih preživela v Vegasu, smo bile zunaj zelo malo. Bilo pa je zelo vroče – prevroče! Nekatera dekleta so imela težave z dihanjem, veliko se jih je med fotografiranjem na soncu tudi onesvestilo. Med drugim smo obiskale tudi šov Elvisa Presleyja in Terry Fator show, ki sta bila res vredna ogleda.
En dan je bil namenjen dražbi naših nacionalnih daril. Med 83 je bila vaška situla Steklarne Rogaška, ena najdragocenejših, prodala pa sem jo uspešno. Vsem to namreč ni uspelo, jaz pa sem iztržila skoraj največ. Denar je bil namenjen v dobrodelne namene, za pomoč obolelim za rakom. Dobrodelno pa smo sodelovale še enkrat, in sicer smo v nakupovalnem centru delile limonado.
Zanimivo in zame morda nenavadno je bilo, da so nas bili ljudje, kamor koli smo prišle, zelo veseli. Hoteli so se fotografirati z nami in avtograme. Nekatera dekleta so bila tega vajena, zame pa je bilo to nekaj novega. Očitno imajo miss zelo radi in so ponosni nanje.
V Vegasu sem srečala le eno slovensko družino, a mi varnostniki niso dovolili, da bi se ustavila in poklepetala z njimi. Nasploh je bila varnost na prvem mestu. Vsako dekle je imelo »supervizorko«, ki je bila odgovorna za štiri dekleta. Vsak večer nam je povedala urnik za naslednji dan, če smo potrebovale kaj iz trgovine, nam je kupila ona, ob morebitnih težavah pa nam je svetovala. Bila nam je kot mama. Supervizerka Greta je skrbela zame, Srbkinjo, Poljakinjo in Slovakinjo. Z njimi sem se zelo dobro razumela in smo največ časa preživele skupaj. Veliko sem se družila tudi z Lano (Hrvaška) in Gizem (Turčija). Vsi so nas pohvalili, da je to po dolgih letih spet skupina, ki se dobro razume in ni prevelikega tekmovanja med nami.
Slovenska zastava med mehiškimi, ameriškimi, filipinskimi … Osemnajst dni v Vegasu je bliskovito minilo, obveznosti pa so potekale nepretrgoma. Ko sem imela kaj prostega časa, sem po skypu govorila s fantom ali z družino. Veliko časa sem preživela tudi v hotelski sobi, ki smo jo uporabljale le tekmovalke. V njej so bili televizija, hrana in pijača na voljo ves dan in vso noč, pa tudi likalniki! Skratka, soba, namenjena druženju tekmovalk.
Nekaj dni pred finalom so v Las Vegas pripotovali tudi direktor Dela Revij Matej Raščan z zaročenko in namestnik direktorja Roman Rep z ženo. Vseh sem se zelo razveselila, saj sem po dolgem času spet lahko govorila slovensko. Bilo mi je laže, ker pa nisem imela veliko časa, nisem bila veliko z njimi. Sem pa vedela, da bodo na finalnem izbiranju vsaj oni navijali zame. In res je bilo lepo videti slovensko zastavo med množico filipinskih, mehiških, ameriških …
Slovenske miss, ki so bile že na svetovnih tekmovanjih, so me opozorile na to, da so priprave zelo naporne in stresne ter da bo le od mene odvisno, kako se bom imela. Sama sem se hotela čim bolje izkazati, hkrati pa sem se želela imeti čim bolj lepo. Večkrat je bilo težko, saj je bilo vedno treba zelo dolgo čakati. Preden nas je 83 deklet prišlo na vrsto, je minila cela večnost. Pa še določene države so imele prednost in so jih vzeli pred nami, čeprav smo bile me na vrsti … Enkrat sva morali s sostanovalko na fotografiranje čakati deset ur! Ampak se zato nisva preveč vznemirjali. Proti koncu so bile nekatere že zelo naveličane in so hotele domov, jaz pa sem še vedno uživala. Verjetno tudi zaradi sostanovalke Lidije, ki me je vedno spravljala v smeh. Tudi kadar sva bili utrujeni ali lačni, sva vedno našli razlog za dobro voljo. Tekmovanje za miss universe je zelo naporno in ne prav zabavno. Če pa najdeš ljudi, s katerimi se dobro razumeš in se ujameš, je precej laže.
Finalno izbiranje in jok. Finale je minil zelo hitro, nad izbiranjem za najboljših 15 pa smo bili prav vsi presenečeni. Veliko ljudi, ki je to spremljalo po televiziji, je minilo, da so izbrali res prava dekleta. Sama sem z njimi preživela veliko časa in ne vem, kako je mogoče, da so bile nekatere med najboljšimi. Žal tudi zaradi politike. Nisem razočarana, ker nisem bila v ospredju. Zadovoljna sem s tem, kako sem se izkazala. Še pomembnejše pa se mi zdi, da je bila to pozitivna izkušnja, ki se je bom vedno z veseljem spominjala. Spoznala sem zelo veliko deklet in upam, da se bomo še kdaj videle.
Druga dekleta pa so to doživela drugače. Ko sem po razglasitvi 15 najboljših prišla v sobo za preoblačenje, se je v njej razlegal jok! Skoraj vse so jokale, le jaz sem kot ena redkih vanjo vstopila nasmejana. Moje pričakovanje ni bilo veliko, sem pa res le uživala! Po tem sem tudi sama poleg naših nadzornikov tolažila objokana dekleta.
Potovanje domov je minilo hitro, vmes sem malo spala, brala, poslušala glasbo … Na Letališču Jožeta Pučnika me je čakalo veliko presenečenje. Prišli so namreč moji tamburaši iz Tamburaškega orkestra iz Šmartna pri Litiji, na letališče so se pripeljali kar z avtobusom, in prijatelji iz Akademske folklorne skupine France Marolt iz Ljubljane, ti pa so zaplesali ljubljanske plese. Med prijatelji so bili tudi Milan Izlakar, župan Šmartna pri Litiji, in prejšnji miss universe, Nataša Pinoza in Mirela Korač. Še enkrat hvala vsem, pripravili ste mi res lepo presenečenje!
Doma sem najprej pojedla govejo juho, ki sem jo v Vegasu tako pogrešala, nato pa sem šla spat in se zbudila šele naslednji dan popoldne.
Zdaj me čakajo nove obveznosti in dogodivščine, komaj pa čakam na vse, kar mi bo prineslo življenje.