Ko sva s fotografom prišla k Zajčevim, naju je z glasnim laježem prva pozdravila psička Megi. Za njo Ottonova mama Alma, pa 13-letni brat Karim in potem, no, potem je po vrtu v pižami prihlačal tudi Otton. S skodelico čokolešnika v rokah, zvedavim pogledom in s kratkim živijo. O kakšni zadržanosti ali zadregi niti sledu. Ne, nimam treme, je bil kratek, ko sem ga pozneje spraševala o nastopih. Pri tem me je gledal z rahlo sumničavim pogledom, češ, a takšne neumnosti me bo spraševala …
Vsekakor sem ga kmalu nehala spraševati, kaj ima rad, ker sem hitro ugotovila, da je seznam stvari, ki jih ne mara, pri njem precej krajši. Pravzaprav sva se o njem več pogovarjali z mamo Almo, prevajalko, ki so ji posebno ljube pesmi. Otton neizmerno uživa v življenju, mi je rekla med drugim, medtem ko sva ga opazovali, kako je s Karimom in prijateljico Piko po vrtu razposajeno tekal za zajcem. Simpatično živalco, za katero so šele pred kratkim ugotovili, da je samček in se je iz Princeske spremenila v Princa, si je Otton izbral in kupil sam. Z žepnino. Zdaj varčuje za čelado, ker se hoče učiti jahati. Zelo predan in vztrajen je, kadar se za kaj odloči, mi je povedala mama. Čeprav tu in tam rahlo prehiteva samega sebe in se mu pozornost hitro preusmeri na kaj drugega. Še najhujše je z vadbo violine. Igra sicer zelo rad, le vaditi ne mara. Dolgočasno je in prepočasi gre. Poleg tečaja jahanja bi šel rad tudi v plesno šolo. Kaj od tega pa bi raje? Oboje, je bil kratek. In me spet pogledal s tistim svojim sumničavim pogledom, ki ga otroci namenjajo neumnostim odraslih.
Brat Karim, ki je pri skoraj 13 letih že zakorakal v puberteto in bo letos osmošolec, deluje bolj resno. Ob vprašanju, ali je hudo biti Ottonov brat, je precej zgovorno zavil z očmi in se namrščil, ampak videti je bilo, da se odlično razumeta. Če nič drugega se nobenemu od njiju ne ljubi veliko vaditi. Karim namreč igra kitaro. In se za nič na svetu ni hotel fotografirati.
Karim je svoje ime dobil, ker je staršem zvenelo bolje kot Andrej, Otton pa po maminem najljubšem pesniku Otonu Župančiču. Dodani t je bila numerološka kozmetika. Zabavajo se, ker se veliko ljudi seveda zmoti, kadar pišejo Ottonovo ime.
Družina Zajec, v njej sta še oče Damir oziroma »očman«, kot ga kličejo, pa 22- letna sestra Monika, ki se odpravlja v München na magistrski študij mikrobiologije, je popolnoma normalna družina. To je nekajkrat zatrdila mama Alma, rahlo privzdignjen prst pa je pokazal, da gre kateri od fantov v svoji razposajenosti malo predaleč. Očitno je bilo, da se med seboj zelo dobro razumejo. Meje so trdno postavljene, mi je rekla Alma. Otroci jih potrebujejo. Kazni ni veliko, kadar so, so dosledne. Kolikor igrač čez noč ostane na vrtu, toliko dni ni dovoljeno iti iz hiše. S tovrstno disciplino ima Otton nekoliko več težav kot Karim, ki je zelo odgovoren fant. Kuha tudi odlično kavo, preverjeno, loti se tudi kuhanja drugega. Med najinim obiskom je pripravil zmes za palačinke. Bile so izvrstne.
Medtem ko smo odrasli klepetali, sta mi Otton in Karim oprala moj avto. Očitno sem se jima malce le prikupila, čeprav sem že tako zelo odrasla. Fotograf je imel s tem nekoliko lažje delo. Fotoaparat je lahko tudi igrača in Otton je to vsekakor precej izkoristil. Ja, seveda ga zanima tudi fotografiranje, zakaj spet sprašujem neumnosti?!
Zaradi Kekčeve pesmi se pri Zajčevih ni veliko spremenilo. Honorar, ki ni bil tako bajen, kot si morda kdo misli, čaka na Ottonovem računu. Za zdaj je žepnina dovolj. S prijatelji in v šoli je tako, kot je bilo. Ja, dekle ima tudi. Pravzaprav jih ima kar več. Zakaj? Spet tisti sumničavi pogled in rahel skomig z rameni.
Nekaterih stvari, če vprašate Ottona, pač ni treba razlagati. Sploh ne, kadar niso nič posebnega. Njemu se res ne zdi, da bi bilo na njem kaj posebnega, res pa je, da uživa v pozornosti in tudi rad nastopa. Do odraslosti pa ima, na srečo, še precej časa.