Jose Carreras je leta 1987 v Parizu snemal filmsko priredbo opere La Boheme. Med snemanjem je bil ves čas hudo utrujen. Utrujenost se je stopnjevala, pridružila sta se še slabost in hudo bruhanje, zato so ga morali odpeljati v bolnišnico. Zdravniki so za ugotavljanje diagnoze potrebovali zgolj 48 ur – kronična limfatična levkemija. Smrtonosna bolezen, ki jo je sicer mogoče zdraviti. Toda Joseju Carrerasu so pripisovali le malo možnosti za preživetje. Iz Pariza je takoj odpotoval domov v Barcelono, od tam pa v center za raziskovanje raka v Seattle. Več sodelavcev centra je že prejelo Nobelovo nagrado za medicino, med drugim leta 1990 E. Donnall Thomas, ki je bdel nad Carrerasovim zdravljenem. To je trajalo kar devet mesecev. Zdravniki so mu presadili kostni mozeg ter ga zdravili s kemoterapijo in obsevanjem.
Carrerasovi družina ter kolegi in oboževalci po vsem svetu so dolge mesece trpeli in sočustvovali z njim ter mu poslali več kot sto tisoč pisem z željami, da okreva.
Ganila jih je tudi Carrerasova trdna odločenost, da se bo do konca bojeval ne le za življenje, temveč tudi za glas. Zato so mu morali zdravniki kostni mozeg presaditi brez anestetikov, saj bi ti lahko škodovali njegovemu glasu. Bolečine, ki jih je Jose Carreras čutil med posegom, so bile tako rekoč nevzdržne. A če ga vprašate, se je več kot izplačalo trpeti.
Vročega julijskega večera leta 1988, le leto po trdi preizkušnji, se je zmagoslavno vrnil pred občinstvo. Njegov glas, tako pravijo strokovnjaki, je bil za kanček spremenjen, vendar še vedno enako čist.
Jose Carreras je tako znova pel, resda nekoliko manj pogosto kot prej, minilo pa je tudi pet kritičnih let, ki so jih zdravniki označili za obdobje, ko se bolezen lahko ponovi. Seveda ni nikoli pozabil soočenja s smrtjo. »Smrti in umiranja se nisem bal. Bal sem se za svoje otroke,« je povedal pozneje. Njegov sin Albert je bil takrat star petnajst let, hčerka Julia pa deset.
Jose Carreras je s svojim osebnim spopadom z boleznijo in z ustanovitvijo fundacije v boju zoper levkemijo naredil ogromno delo in nas hkrati naučil, da je treba tudi v najhujših trenutkih ter kljub bolečinam vedno slediti svojim sanjam.
Intervju s Josejem Carrerasom preberite v Jani št. 36, izid 7. 9. 2010
