Tridesetletna Kranjčanka Marjana Weisseisen opravlja za žensko nevsakdanji poklic in v njem neizmerno uživa. Kot tretja častnica krova namreč upravlja malo manj kot 200-metrsko čezoceanko; delo, o kakršnem večinoma sanjajo moški. Kot edina ženska v posadki Splošne plovbe Portorož na ladji Trenta, kjer je preživela zadnjih sedem mesecev, se je morala dvakrat bolj dokazovati kot moški. A ji je uspelo in moški svet jo je sprejel medse. Velike filozofije tu ni: biti moraš pač iz pravega testa, predvsem pa moraš biti zaljubljen v morje, tudi kadar ga razbesni nevihta.
Morje jo je začaralo že v otroških letih, ko je v družinski počitniški hišici na Silbi s široko odprtimi očmi poslušala zanimive zgode tamkajšnjih mornarjev. Nič koliko dni je preživela z ribiči, pomagala vleči vrvi s čolnov v pristanišču, opazovala ladje, ki so plule kdo ve kam, in sanjarila, da bi s katero od njih odplula v širni svet. Kadar je ni bilo na domačem vrtu, je njena mama vedela, da jo bo našla med ladjami v pristanišču. Ljubezen do morja je ostala tudi po tem, ko ju je z bratom na mali jadrnici, s katero sta plula okoli bližnjih otokov, kar nekajkrat dobila nevihta in prevrnila. A izkušnje so jo samo utrdile in ji okrepile željo, da bi delala na ladji. Nekaj njene ljubezni do morja pa je tudi podedovane, saj je bil njen prapradedek oficir vojne mornarice v Boki Kotorski.
Prvič na ladji. Logično, da se je po srednji ekonomski šoli vpisala na fakulteto za pomorstvo in promet v Portorožu, ena od štirih ali petih deklet med devetdesetimi fanti. Po diplomi pred tremi leti, ko je postala inženirka pomorstva, jo je do naziva tretje častnice krova ločilo še leto pripravniškega staža na ladji. Šele ko je opravila vse dodatne izpite, si je priborila certifikat za častnico krova, odgovorno za krovno stražo na ladjah z bruto tonažo 500 ali več. »To so ladje za razsute tovore – prevažamo žita, sol, sladkor, rudo, gnojila in podobno.« Njeni glavni zadolžitvi sta skrb za varnost ladje in osem ur navigacije v plovbi. »Poenostavljeno,« se nasmehne, »vozim ladjo.« In to ne katerekoli, ampak približno dvestometrsko mrcino. Za krmilom se izmenjuje s prvim in drugim častnikom, nad vsemi pa bedi izkušen kapitan ladje. V začetku leta je s preostalimi člani posadke odpotovala na Kitajsko in tam so s podjetjem Splošna plovba Portorož prevzeli in krstili popolnoma novo ladjo Trenta. Ta je bila naslednjih sedem mesecev njen dom. V tem času je bila tudi prvič samostojna pri delu. Kako odgovorno se ga je lotila, kaže že to, da bi zaradi dobrih kapitanovih priporočil pri svoji naslednji plovbi lahko napredovala v drugo častnico, a se je odločila še za eno plovbo s činom tretje častnice. »Najprej si želim nabrati dovolj izkušenj,« je odločna.
Več v Jani, št. 42, 19. 10. 2010
