Fotograf Dejan Mijović, nekajkrat je sodeloval tudi z Jano, je izkusil, kolikšna je pri njem črta med življenjem in smrtjo – natančno tri milimetre. Toliko je namreč manjkalo, pa bi si letos poleti pri padcu v Piranu zlomil tilnik in umrl. Preživel je, vendar s povsem ohromelim telesom. Tetraplegik. Zdravniki mu niso dali tako rekoč nobenih možnosti, da bo še kdaj premikal kaj drugega kot glavo. Dejan se ni vdal in danes, štiri mesece po nesreči, z veliko volje in truda že dela prve korake. Do cilja, do popolne rehabilitacije, ga čaka še veliko ovir. Ena od njih je seveda denar.
Dejan je imel srečo v nesreči, ker se pri padcu na zapuščeni in spolzki piranski klančini tiste nesrečne in strašno vroče julijske noči v njegovem telesu ni nič strgalo, natrgalo ali zlomilo. Ko mu je zdrsnilo in je s čelom z vso silo treščil na beton, mu je zaradi sile udarca hrbtenjačo povsem stisnilo in zato je tudi v hipu ohromel.
Kljub pretresu možganov je bil ves čas pri zavesti, pripoveduje. Spomni se vsega, le zadnjih petnajst minut pred nesrečo je izpuhtelo iz spomina. Ne pa tudi mehurčki iz ust in nosu, ki jih je opazoval, medtem ko je spoznaval, da ne more potegniti glave iz vode in se bo morda utopil. Čakal je in upal, da mu bodo prijatelji pomagali. In se hkrati zavedal, da je hrom.
A ne takrat ne pozneje ga ni zgrabil obup, pravi. »Doslej še nisem imel kakšne krize. Najbrž bo prišla, sploh če dlje ne bo očitnega napredka,« razmišlja. Morda tudi ne. Pripravljen pa je tudi na to. Vdal se ne bo, tako si je obljubil. Če je uspelo drugim, ki jih je spoznal med rehabilitacijo, bo tudi meni, črpa voljo iz izkušenj drugih. »Če se je pobral nekdo, ki mu je na glavo padlo 150 kilogramov in mu polomilo čisto vse, se bom tudi jaz!« Hkrati se zaveda, da rehabilitacija ni tekmovanje z drugimi pacienti, vsak ima svojo zgodbo, bije svojo bitko in išče svojo pot do okrevanja.
Njegova pot do tega, da bo znova hodil brez pomagal, da se bosta v njegove roke vrnila občutek in moč ter se bodo v njegovem telesu znova zbudila vsa čutila, ki pošiljajo le rahle signale, da se počasi vračajo, bo še dolga. Zato se Dejan ne obremenjuje s tem, kako bo v bolj oddaljeni prihodnosti, ampak gre počasi. »Zmage iščem vsak dan posebej.« Prva je bila, ko je v Kliničnem centru, kjer je preživel prve tri tedne po nesreči, premaknil prst na nogi. Nekaj dni pozneje še drugega. »Zanimivo je, ko začneš na novo spoznavati svoje telo. Noben gib ni več avtomatičen, o vsakem moraš razmišljati in telo prepričati, da ga naredi,« mirno govori Dejan po treh mesecih rehabilitacije v Soči.
Starši in dekle ter prava množica prijateljev, ki ga redno obiskujejo, mu ves čas stojijo ob strani, ga podpirajo in iščejo načine, kako mu po tem, ko bodo možnosti v Soči izčrpane, omogočiti nadaljnjo rehabilitacijo v Švici. Barbara Tihole, ki je tako kot Dejan otroštvo preživljala v Sevnici, je pri tem še posebej odločna. »Vse življenje sem se posvečal prijateljem, zdaj sem dobil potrditev, da zares verjamejo vame. Brez njih, brez staršev in dekleta bi mi bilo veliko težje.«
Zdravniki so Dejanu doslej v stisnjeni del med tretjim in četrtim vratnim vretencem vstavili ploščico in tako popravili storjeno škodo. Več od tega ne morejo narediti, stvari so odvisne od fizioterapevtov. In Dejana. Njegova hrbtenjača se počasi zbuja iz šoka, nekaj časa povsem ohromelo telo pa mu čedalje pogosteje pošilja znamenja, da je znova pripravljeno sodelovati z njim in da bo lahko nekoč spet tak kot pred nesrečo.
Pri območni zvezi RK Ljubljana pa je odprt tudi TRR, kamor lahko nakažete prostovoljne prispevke za pomoč vztrajnemu Dejanu, ki bo potreboval drago rehabilitacijo v Švici: SI56 61000-1122334482 – sklic 10-10-2010.
