V kadru Zafranovićeve kamere je zmeraj le en pripovedalec, sneman od blizu, da nepotrebne podrobnosti in zasebnost njegovega doma ne bi zmotile pozornosti gledalca. Vse pripovedi so tako zanimive, da vas kot s časovnim strojem popeljejo skozi pretekla desetletja ter vam približajo neznano plat Titove osebnosti in časa, v katerem je živel.
Celica številka 13
Herta v zaporu ni poznala nikogar. »Zanimivo je bilo, da je bila to celica številka 13 in nas je bilo v njej natančno trinajst. Jaz sem takrat že prelomila sama v sebi, da si bom prerezala žile. Nisem hotela, da ustaši, če bodo izvedeli, kdo sem, nad mano izvajajo to strašno torturo, za katero sem vedela, da so jo izvajali nad drugimi. Pred tem so Dragico Končar do skrajnosti zmrcvarili in jo vrgli skozi okno. Nato so trdili, da je sama skočila.« Opazila je, da zapornice v celici skrivajo nož. To ji je olajšalo odločitev, da si vzame življenje.
»Gledam, kam bodo skrile nož. Vidim, da ga je ena dala pod svojo prično (ležišče iz desk – op. a). Po kosilu, ko so zaspale, sem se hitro prikradla, vzela rezilo in nato paznika prosila, da mi dovoli iti na stranišče. Preden sem si prerezala žile, sem se odločila storiti še nekaj. Rekla sem si: ta nakit, ki ga imam od Tita, ne bo za mano nosila nobena ustašica! To bi bilo zame huje od vsega drugega. Imela sem majhen platinast prstan, ki mi ga je Tito kupil v Moskvi, poročni prstan in uro Marvin, ki je bila zelo draga, vendar mi je Tito, ko mi jo je podaril, dejal: Kupil sem ti jo za rojstni dan in za rojstvo sina! Ko se sedaj spomnim, je bilo vse kot nekakšen ceremonial – najprej sem v straniščno školjko vrgla prstan. In povlekla. (Herta pokaže z roko.) Potem sem vrgla poročni prstan – in znova povlekla. Na koncu sem odvrgla še uro. In znova potegnila vodo. (Zavzdihne.) Rekla sem si: No, zdaj sem že nekaj naredila! Zdaj me imejte! Kar se pa tiče Tita – vedela sem, da mu bo žal, ločila sva se v največji ljubezni. Vendar sem si rekla: On je moški v najboljših letih, našel bo drugo ženo in pozabil.«
Ko si je z rok odstranila nakit, jo je čakala še težja naloga.
»Ni si bilo tako lahko prerezati žil, sploh ker nož ni bil več dovolj oster. Sploh si nisem mogla presekati žil tako, kot bi morala. (Herta povleče s kazalcem prečno čez žile leve roke.) Zato sem morala zarezati v kožo vzporedno z žilo, da sem zasadila nož podnjo in ga nato povlekla ven. Da sem pretrgala žilo. Vendar je naključje hotelo, da je tedaj prišla v zapor komisija mednarodnega Rdečega križa. Šli so v našo celico, videli, da piše, da je v njej trinajst zapornic. Prešteli so jih in ugotovili, da jih je samo dvanajst. Vprašali so: Kje je trinajsta? Zapornice so odgovorile, da na stranišču. Jaz sem bila takrat že v nezavesti. Ne vem, kako so me odpeljali do Draškovićeve ulice, kjer je bil urgentni center.«
Več v Jani št.46, 16.11.2010
