Tudi Srečko izhaja iz velike družine z devetimi otroki. On je bil najmlajši, vsi pa so bili zaradi neurejenih razmer večinoma v reji. »Imel sem težko otroštvo,« je skomignil z rameni. »Že o tem bi lahko napisal knjigo.« Zaradi teh izkušenj se je že zdavnaj zaobljubil, da bo za svoje otroke ljubeče skrbel do zadnjega diha in da nikoli ne bo dal nobenega od sebe. Bog ne daj, da bi morali odraščati, kot je on. Takrat se mu seveda še sanjalo ni, kako preroška je bila ta njegova zaobljuba.
Velika družina. Ženo je spoznal v diskoteki v Ljubljani, ko je iz Maribora prišel pomagat sestri pri gradnji hiše. Eno leto sta živela vsak v svojem mestu, nato pa se je odločil poiskati službo v prestolnici, ker je mizar, to ni bilo težko. Svojega stanovanja si sicer nikoli niso mogli privoščiti, niso pa tudi živeli v pretiranem pomanjkanju, vsaj dokler sta bili pri hiši dve plači. Prvi trije fantje, Srečko (26), Izidor (24) in Aleksander (21), so se rodili, ko so živeli v najemniškem stanovanju v Črnučah. Starša sta upala na neprofitno stanovanje. »A na žalost nikoli nisva imela pravih zvez,« skomigne Srečko. Po sedmih, osmih letih so morali v cenejšo garsonjero v Šentvid, tam se jim je pridružil še šesti član, Boštjan (19). Nazadnje so dobili od podjetja, kjer je bila zaposlena njegova žena, v najem 70 kvadratov veliko stanovanje. V njem živijo še danes. »Žena je vedno želela imeti veliko otrok. Vse je naredila zanje.« Po štirih fantih sta si želela deklico, a se je rodil Peter (17), šele nato je prišla Klavdija (14). Njej so sledili še Benjamin (10), Vid (8) in Renato (4). Odveč je povedati, da je mali Renato ljubljenec družine. Prišel je nenačrtovano, rodil se je, ko je imela njegova mamica že petinštirideset let. Čeprav je bila njena nosečnost povsem normalna in tudi preiskave niso pokazale nobenih posebnosti, se je malček rodil z Downovim sindromom pa še prezgodaj, zato je imel kup težav s srcem, pljuči in slabokrvnostjo. Do tretjega leta je bil vseskozi bolan in njegova mamica je bila več na bolniški kot v službi. Težko je dihal in velikokrat so mu morali pri tem pomagati z dodatnim kisikom.
Več v Jani št. 51., 21.12.2010
