Ljudje

Dediščina naših prednikov

Jana
22. 12. 2010, 10.54
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Dediščina prednikov, besede, dejanja in vzgibi, so zaznamovali in utrdili tudi Štefko Kučan, Nežo Maurer in Manco Košir ter jih naučila spoštovati vrednote ljubezni, delavnosti in širine duha in srca!

Česar nas naučijo starši (in njih njihovi), se zapiše v nas za večne čase – tako dobro kot slabo. Besede in dejanja z zavestno odločitvijo preraščajo v vrednote, ki postajajo z zrelimi leti vse bolj utrjene in pomembne, in samo od nas je odvisno, kaj bomo naredili z njimi ter kako jih bomo živeli. Dediščina prednikov je zaznamovala in utrdila tudi Štefko Kučan, Manco Košir in Nežo Maurer ter jih naučila spoštovati vrednote ljubezni, delavnosti in širine duha in srca!

Manca Košir, publicistka: Biti pošten, odprtega srca in duha!

Moja starša pa dedek po mamini strani (očetovi starši so zgodaj umrli) so me oblikovali v skoraj vsem, kar sem. Hvaležna sem jim vsak dan, sleherno noč se zahvaljujem za milost, da sta me mama in oče v ljubezni spočela, da me je mama donosila in rodila, da sta bila varen dom in da sta tak dom nudila obema mojima hčerkama. Dedek, nekoč ravnatelj celjske gimnazije, profesor latinščine in grščine, je bil miren, moder sivolas mož z ogromno knjigami v hiši, ljubitelj narave ter skrbnik lepega vrta. Predvsem pa pokončne človeške drže, ta me je navdihovala in me še. Moj ljubi oče mi je približal svet likovne umetnosti (skupaj sva vrsto let prebirala in občudovala  francosko serijo največjih slikarjev na svetu), svet glasbe (se mi zdi, da smo imeli najmanj tri abonmaje v Slovenski filharmoniji), vedno mi je ob pravem času dal v branje pravo knjigo iz svoje bogate knjižnice, zaupal je vame in to zaupanje je bilo tako močna zaveza, da ga nikoli nisem prekršila. Mama je skrbela za dom s predanostjo in skrbnostjo, kakršne danes v norem kapitalističnem tempu skorajda ni več. Vsak dan se je kadilo z našega štedilnika, kurjenega na drva, vsak dan in se še vedno! To je zame pravi dom – tam, kjer se kadi iz kuhinjskih loncev vse dni. Bila je profesorica matematike in fizike in enkrat sem šla na šentviško gimnazijo kukat skozi ključavnico v razred, kjer je učila. Ostrmela sem. Pokončna inteligentna ženska je učila tako, da sem vedela: Tudi jaz bom profesorica matematike, ko odrastem! Še danes se je dijaki s hvaležnostjo spominjajo … Zdaj  je stara 96 let, zdrava, še vedno je iskrivega duha, politično situacijo včasih razume bolje od mene (smeh).
V gimnazijskih letih, ko se je formirala moja vest in sem se etično gradila, sem nekega dne vprašala tako očeta kot mamo, vsakega v drugem prostoru, kaj je po njunem mnenju v življenju najpomembnejše. Kaj je najbolj bistveno. Oba sta odgovorila enako: Biti pošten. Zapečatila sta me s to vrednoto za vekomaj. Biti pošten! Biti resnicoljuben in pravičen! Biti dober človek – v to sem rasla in še rasem, prav v to. Hvala vam, ljubi oče, mama in dedek zlat!

 

Več v Jani št. 51

 

Tekst: Miša Čermak, foto: Jaka Koren

Zanimivosti

cistilnica-novak04
Zanimivosti

Oblačilom in preprogam se splača privoščiti pravo nego

Klic dobrote 2023_Bernarda Žarn in Jure Sešek
Klic dobrote 2024

Dobrodelni koncert za pomoč družinam v stiski

leteči tigri
Claire Lee Chennault

Leteči tigri so rešili Kitajsko

_DSC5241
Zanimivosti

Huawei predstavil nove pametne ure in pojasnil pomen zabeleženih podatkov

20241028_100059_100551
Zanimivosti

Kaj je tako posebnega pri Huawei napravah, da Ciril Komotar ne more brez njih?

gus
3400 kilometrov v napačno smer

Kraljevi pingvin Gus močno zataval s svoje domovine na Antarktiki