Tudi v zadnji knjigi Črna mavrica razkrivate bralcem zgodbe vsakdana, ki niso lepe, vi pa se z njimi kot predsednica Belega obroča Slovenije srečujete vseh sedem let, službeno pa še veliko dlje.
Res je, te zgodbe niso lepe in so pogosto brez konca. Pa si vedno želim, da bi se srečno končale. Zato mavrica, ki je za vse nekaj lepega in nas vse osreči – pa si mislim, kako lepo bi bilo, ko bi sijala žrtvam kaznivih dejanj. Zelo so me pretresle zgodbe lepotic, ki gredo v svet, upajoč, da bodo cenjene, bogate, da se bodo dobro omožile – a pride razočaranje. Zato se mi je zdelo prav, da mladim, še bolj pa njihovim mamam vsaj postrežem z nasveti, da jih ne bi spustile v svet. Te zgodbe ponavadi nimajo srečnega konca.
Veliko je droge, izkoriščanja, zlorab – ob koncu vsake zgodbe ste napisali nauk.
Želela bi jim lepo življenje, že lepota jim je dala lepo iztočnico. Treba jih je varovati, zato sem to napisala. Zgodba o mamilih – vsako sem malo spremenila, da se ne prepozna oseb – je resnična, povedala mi jo je mama neke deklice. Lahko bi napisala sto zgodb, veliko sem jih slišala v svojih prvih petindvajsetih letih dela, ko sem se ukvarjala predvsem s tem področjem. Zaznamovalo me je. Ugotovila sem, da se premalo naredi, če nismo povezani, ljudje so s sodišča odhajali popolnoma brez svetle prihodnosti, niso videli lučke na koncu predora: postopek in obsodba sta bila premalo. Zato sem jih vedno ustavljala na hodniku, jih spraševala, jim svetovala, a pomagala sem lahko le kot človek – nekateri so mi očitali, da to ni moje delo, da naj opravljam samo delo tožilke. A sem jih vseeno vabila v službo popoldne in jim skušala pomagati.
In ste kot predsednica društva državnih tožilcev Slovenije ustanovili društvo Beli obroč Slovenije.
Ja, bilo je idealno, čeprav moji kolegi niso bili najbolj navdušeni, češ kaj nam je tega treba. K sreči smo društvo ustanovili po vzoru avstrijskih kolegov, ki so tudi naši botri, in samo to me je reševalo – morala sem se celo zagovarjati, ali je društvo združljivo s funkcijo. A kot tožilec si organ pregona storilcev kaznivih dejanj, za katerimi so žrtve – torej si ti »zaščitnik« žrtve. Zato sem lahko ljudi sprejemala tudi popoldne, prihajali so po brezplačno pravno pomoč, na psihoterapijo, dobivali pa tudi finančno pomoč, vse v okviru Belega obroča Slovenije.
Izredno sočutni ste – vam je sočutje prirojeno?
Prirojeno. Spominjam se drugega razreda osnovne šole in sošolca, ki mu ni šlo dobro: bil je malo napadalen, ni bil priljubljen, bil je nagajiv, tepel se je in ni znal nič. Ponudila sem se, da mu pomagam, in imela doma težave, ker so trdili, da ne morem pomagati takemu dečku, ker mi bo kaj naredil. A sem ga učila naskrivaj, ker se mi je smilil. Spominjam se, da sem kot otrok decembra, takrat sem bila še v Kopru, šla po kruh, gledala izložbe in premišljevala, kako bi bilo, če bi imela denar, da bi lahko komu kaj kupila. Vedno za druge, nikoli zase.
Od kod ti občutki, zakaj?
Ogromno pravljic sem prebrala, prav pretresla pa me je Andersenova Deklica z vžigalicami. Tako mi je ostala v spominu, da sem si kot študentka kupila knjigico s to pravljico, jo imela kot svetinjo doma in zato sem dala tudi prvi knjigi naslov Naše deklice z vžigalicami. Smrt, revščina, ljudje, ki uživajo bogastvo, deklica pa zmrzuje. Ta pravljica  me je tako zelo pretresla! Sreča me je spremljala, da sem študirala pravo, da sem prišla na tožilstvo in da so potrebovali nekoga za mladoletnike: ko sem prišla s porodniške, mlada, pri petindvajsetih in z dvema otrokoma, so mi rekli, da potrebujejo nekoga za to delo. Tam sem zaživela in čutila, da imam možnost pomagati – bog ne daj, da bi me potrebovali za gospodarski oddelek, če bi prišla tja, bi me zamorilo in verjetno sploh ne bi bila takšna! In tu sem začela živeti s temi družinami, pomagati ljudem, učiti starše, naj bodo boljši, zelo me je motilo neplačevanje preživnine … Sem tudi šla z očetom na kavo, ga vprašala, ali je res svoji hčerki rekel, da je grda, in mu skušala dopovedati, zakaj tega ne sme reči: čez nekaj let sem slišala, da je zelo pomagal svoji hčerki pri študiju.
Dovolj bi bilo, da ste ustanovili društvo, da skrbite za pritok denarja, pišete, iščete pomoč, predavate, da bo prišel v vsak slovenski dom CD s položnico za prostovoljno plačilo …
(Vskoči) Rada bi, da bi s to ploščo zbrali toliko denarja, da bi imeli celo drugo leto fond, s katerim bi lahko pomagali ljudem, ki pošljejo prošnjo.

Več v Jani št.51

Tekst: Miša Čermak, foto: Šimen Zupančič