V vasici Hotemaže – med Kranjem in Preddvorom v smeri proti Jezerskemu – stoji hiša, stara najmanj 200 let. V pritličju so dnevna soba, črna kuhinja in krušna peč – takšne, kakršne so bile nekdaj, številni predmeti so ostali od gospodinjstev in ljudi, ki so tukaj živeli, vse druge starine pa je gospodar Milan Krišelj, zgodovinar v pokoju, prinesel iz okoliških krajev. Zdaj si na vso moč prizadeva, da bi jih obvaroval pred propadanjem. Odločil se je, da bo v domačiji svojega očeta ustvaril muzej kruha, v katerem bo obiskovalcem – predvsem otrokom – pokazal pot od zemlje do kruha, in to tako, da bodo lahko na koncu kruh, ki ga bodo spekli v krušni peči, odnesli domov. Nekaj podobnega je pred leti videl na Portugalskem in odtlej je idejo do podrobnosti razvil. Iz bližnje vasi je preselil 400 let star mlin, ki ga zdaj sam sestavlja ob hiši. To je eden redkih mlinov, ki so preživeli veliko poplavo in državno »ozelenjevanje«, ko je bilo treba žitna polja zamenjati s travniki ter nasadi koruze. Želja je velika, načrt je izpopolnjen do zadnje podrobnosti, dela je bilo veliko in Milan upa, da bo njegova ideja zaživela sredi prihodnjega leta. Ob strani mu stoji žena Lenka, upokojena profesorica nemščine in angleščine, prav tako zelo dejavna gospa, ki predava na Tretji univerzi, največ časa pa posveča svojim vnukom. Naša kolegica Urša Krišelj, njuna hčerka, nam je prijazno ponudila gostoljubje v čudovitem okolju stare hiše. Za nekaj časa smo se preselili v popolnoma druge čase, njena mama pa nas je naučila, kako se naredi potica, ki jo spečeš v krušni peči. Želeli smo se torej priučiti umetnosti priprave te naše tradicionalne specialitete in se izpopolniti v njej, nato pa z našimi poticami ljubljanskim brezdomcem polepšati enega od decembrskih dni.
Čas se je ustavil za nekaj ur. Najprej pa smo si privoščili topel čaj in borovničke, te so nam pogrele kri. Še ugriz ali dva v parklje iz testa, ki jih je dan prej spekla gospa Lenka, nato pa se je po njenih kratkih navodilih začelo resno delo. Za vsakogar je pripravila celo predpasnik. Stari pekači, mlinček za orehe, stare keramične posode, vonj ognja v krušni peči, številni stari predmeti ... so nas preselili v neke druge čase.
Več v Jani št. 51, 21.12.2010
Mesimo, valjamo in veselo čebljamo.
»Dekleta smo spoštljivo opazovale našega v kulinariki najspretnejšega kolega Staneta.
Ksenija jih je v življenju naredila veliko, za Katjo pa je bila to prva potica.
Fotografinja Mateja je pred tem fotografirala dogajanje na nekem veleposlaništvu. Njena črna oblačila so bila kaj kmalu bela od moke. Kljub temu je pridno prijela za delo.
Luknja ob luknji, da lahko testo diha.
Mmm, gobova juha! Naša gostiteljica Alenka.
Milan ob mlinu, ki ga popolnoma sam skrbno sestavlja.
Naši gostiteljici: Urša z mamo Lenko
Pečene posmodulje
Pečene potice kukajo iz krušne peči. Lahko se pohvalimo, mar ne?
Dobro voljo in lepe želje smo s poticami poslali brezdomcem. Ob naših dobrotah so se zbrali v toplem kotičku.
Mateja, Urša, Stane, Katja, Ksenija, Lenka, Tina, Žana, Renata in Milan, ponosni na svoje potice.
