Čudovita leta
V Egipt sem prvič prišla pred desetimi leti, takrat kot turistka, in želela sem si videti vse, zaradi česar pač ljudje hodijo v Egipt. Ker sem predtem že naletela na islam in mi je na popotovanju po Turčiji vzbudil veliko zanimanje, sem si v Egiptu želela spoznati muslimane in predvsem, kaj islam v praksi sploh je. Spoznala sem nekaj ljudi in, kar sem videla, me je očaralo. Zaradi nekih privzgojenih zadržkov, ki sem jih nosila v sebi, si sprva nisem upala priznati, toda čutila sem, da je to tisto, kar bi rada živela. Tako sem po več obiskih Egipta sprejela islam za del sebe in ne morem drugače reči: če bi utegnila sedaj pisati celo zgodbo, kako sva se z Mohamedom, ki je danes moj mož, spoznala, trdno verjamem, da ga je v moje življenje poslal Bog.
Poročila sva se, in ker nobeden od naju ni otrok premožnih staršev, sva tako rekoč začela iz nič. Moj mož je delaven človek in skupaj sva bila kot dobro uigrana ekipa ter vsak na svojem področju dala vse od sebe. V zadnjih sedmih letih nama je uspelo ustvariti najinim otrokom lep in prostoren dom ter dobre možnosti za življenje.
Z nami v Egiptu živi tudi moja mami, ki se bliža sedemdesetim, kar ni malo let, in pravi, da tako lepo, kot ji je bilo ta zadnja štiri leta z nami, ji ni bilo nikdar v življenju.
Tudi zaradi nje mi je hudo. Rada jo vidim veselo.
Kako razložiti otrokom
Otroci pa … Najstarejši je iz mojega prvega zakona in ime mu je Patrick ali po novem Mostafa, kakor se je v Egiptu sam poimenoval. V teh dneh je dopolnil 16 let in ne želi si iti v Slovenijo niti sedaj, v teh težkih časih. Egipt ima rad najbolj od vseh nas. Ima ogromno prijateljev, na šoli je priljubljen in lahko ga pohvalim, da je tudi priden. V prostem času trenira nogomet in kazala se mu je tudi obetavna prihodnost v tem športu, saj so ga že opazili nekateri pomembni ljudje iz najuspešnejšega egipčanskega nogometnega kluba. Patrick se je nadvse dobro vklopil v življenje tukaj, kot bi bil rojen Egipčan, in vsa moževa družina ga naravnost obožuje, še posebej moja tašča, ki ji Patrick po krvi ni nič, pa je vseeno njen najljubši vnuk, kar je tudi videti, saj kar naprej tičita skupaj.
Imava pa z možem še dva otroka, in sicer Samio, ki ima štiri leta in pol, ter Omarja, ki ima dve leti in pol. Omar je bil sedaj še pri meni doma, v šolo bi šel to jesen. Samia pa je že drugo leto hodila v šolo, in sicer v neke vrste predšolski program. Zna že malo brati in pisati. Veliko bolje pa ji gre latinica kot arabska pisava. V Egiptu večina otrok, ki hodi v šolo, do starosti pet let ponavadi že bere in piše. Egipt je država skrajnosti, sem sama velikokrat rekla, po eni strani velikanska nepismenost in na drugi precej dobra izobrazba. Samia obožuje šolo. Vsak dan me sprašuje: »Mami, a bo kmalu nedelja, da grem v šolo?« Kajti pri nas se šolski teden začenja ob nedeljah in konec tedna imamo v petek in soboto. In z žalostjo ji moram povedati, da tudi to nedeljo šola ne bo odprta.
Več v Jani, št. 7,7.2.2011
