Z Dušanom Lužarjem (47) smo se sestali na praznem parkirišču v Rožni dolini, kjer nas je z ženo pričakal v svojem avtu. Prav lahko bi se dogovorili tudi kje drugje, saj jima je popolnoma vseeno, kje – par namreč že dve leti živi v avtu. V 23 let starem avtu, ki je bil že zdavnaj predelan tako, da ga lahko vozi paraplegik, imata vse najnujnejše stvari. V njem spita, prebivata, na plinskem gorilniku si poleg avta skuhata čaj, kavo, spečeta jajca ali pogrejeta kakšno hrano iz konzerve. V prtljažniku in na zadnjem sedežu so skrbno zložene stvari, a kadar začneš kaj iskati, hitro nastane pravi kaos, pravi Damijana Lužar (47), ki se je pred dvema letoma poročila z Dušanom in se preselila – v njegov avto.
Spoznala sta se v društvu ŠENT v Ljubljani, ona je tam kot prostovoljka poučevala ročna dela,  Dušan je tja zahajal občasno. Damijana pravi, da jo je osvojil s svojimi duhovitostjo, inteligenco in optimizmom, ki ga je še vedno premogel, čeprav je živel v neznosnih razmerah. Dušan je takrat že nekaj let živel v avtu, imel je probleme zaradi pomanjkanja denarja, ker je kljub dobri družinski pokojnini sčasoma zapadel v dolgove, tako da je imel nad sabo izvršbe in prepovedi na bančnem računu. Le redko kdo mu je hotel pomagati pri pranju perila, včasih je čakal uro ali dve, da mu je kdo pomagal spraviti se iz avta v voziček, da se je nato lahko odpeljal na stranišče, pogosto  je bil lačen ... Vse to se je Damijani zdelo tako strašno, da mu je sama priskočila na pomoč. Počasi sta se zbližala in čedalje več časa je preživljala z njim v njegovem avtu.

Več v Jani št. 8, 22.2.2011