Večna perfekcionistka, ki rada preseneča. Sebe in druge. Šestkrat je napolnila halo Tivoli. Edina. Njen novi cilj je polna dvorana v Stožicah. Pomagal ji bo zbor svetovnega slovesa, Dunajski dečki.
Dolgo sem razmišljala, kaj nam Helena po toliko letih pojavljanja v medijih lahko še pove. Hitro sem ugotovila, da je do ustvarjalcev medijskih zgodb zelo previdna in nezaupljiva. Preveč blata je že morala pojesti, da bi jim naivno sledila. Raje poskrbi, da mediji sledimo njej. Vrata v svojo zasebnost ohranja skrbno zaprta, a nam jih je odprla. Spustila nas je globlje in nam v tem napornem obdobju, polnem priprav za veliki dan, zaupala, kako razmišlja o življenju, ki mineva, o času, ki pušča nepopravljive sledi. Na vseh nas. A ona se ne da. Moč črpa v družini in predanem petju. V tem vrstnem redu.
Pričakala me je na vratih ravno prav razkošne hiše za Heleno Blagne. Sedli sva na udobno usnjeno zofo, na njej nama je delal družbo maltežan Boni, si obložili hrbet z blazinami in začeli.
Ko vas človek takole vidi pred sabo, se zdite veliko naravnejši, veliko bolj sveži kot na fotografijah. Predvidevam, da je najodličnejši kirurg za to premalo. Iz vas veje nekaj več. Najbrž garate za svoj videz. To, kar vidim pred sabo, je svojevrsten čudež.
Hvala. Ženska vedno rada sliši lep kompliment, še posebej od druge ženske. Ženske se premalo ukvarjamo z ženskami, vsako vidimo najprej kot tekmico in ne, kar bi bilo veliko bolje, kot zaveznico. Moškim sem to vedno zavidala. Oni resnično znajo »biti skupaj«. Nam to ni lastno. Vedno tekmujemo – najprej same s seboj, nato v družini, s prijateljicami … Ne da nismo iskrene, daleč od tega, ampak enostavno je to naša genetska dispozicija. Vsa ta tekmovalnost nas pa po drugi strani dela močnejše, odpornejše in da – lepše. Lepota je nekaj, kar ženske izžarevamo, kadar se borimo. Takrat nas spremlja lesk želje po zmagi, notranji žar, ki ga nobena zavist ne ugasne. Takrat smo najmočnejše. Zakaj bi se tega sramovale?
Na Slovenki leta sem vas po skoraj desetih letih videla v živo z vašim možem. Bila sem presenečena nad vajino neposrednostjo in normalnostjo.
Ko človek doseže, kar je bilo meni dano, ko si ustvari uspešno kariero in ljubečo družino, prepozna prioritete. Ve, kaj je resnično in kaj ne. Ve, kaj je pomembno in kaj ni. Predvsem pa ve, zakaj je veliko bolje ohraniti normalen odnos do življenja, zakaj nima smisla biti sam »na vrhu«, če si pa lahko vedno v enkratni družbi.
Spomnim se križa na vaših prsih, ki ste ga nosili, ko sem bila mlajša. Ste ga sneli z namenom ali še verujete?
Seveda. Jaz verujem vsak dan. Vedno. In vedno upam. Upanje me ohranja živo.
Ogledala sem si vašo astrološko karto. Je čustvena in velikokrat dojema življenje skozi prizmo čustev, piše v njej.
Vsaka ženska je čustvena. Tudi tista, o kateri bi na prvi pogled rekli, da je ledena princesa. Te svojim čustvom še veliko bolj podlegajo, saj jim ne zaupajo. Moj poklic od mene zahteva, da čustvom posvečam veliko pozornost. Kadar pojem o ljubezni, resnično ljubim, kadar pojem o izdaji, čutim resnično bolečino. Enostavno čutim. In ljudje v moji okolici to začutijo. Temu pravim življenjska vez.
Živimo v narcistično naravnani družbi, hlepimo po lepem, dragem, nedosegljivem. Iščemo vzornike, radi smo komu podobni, izgubljamo pa lastno identiteto. Biti zvezdnik v našem okolju je najbrž naporna reč, obdržati se na sceni več kot 20 let pa je garaško delo.
Več v Jani št. 9, 1.3.2011
