Nesreča. Ne spominja se, zakaj se je zaletela v ograjo in kako je končala v razbitinah v jarku pod cesto. Morda je zalajal njen kuža Lego, ki se je peljal z njo, in ga je pogledala, morda je za trenutek zaspala ali pa jo je kdo izsilil. Na cesti je dovolj hipec nepazljivosti.
Ko se je zavedela, so ji povedali, da je njen psiček tekel do prve hiše in tako vztrajno lajal ter tekal stran in spet k hiši, da so šli tamkajšnji stanovalci, čeprav je bilo že pozno, za njim pogledat, kaj jim hoče povedati. Našli so jo v razbitem avtu, poklicali policijo in reševalce. Ni bilo videti, da je živa. Tudi reševalci so rekli, da je mrtva. Bila je nepremična in vklenjena v pločevini.
»Potem se je enemu od reševalcev zazdelo, da sem trenila z očesom. Priklicali smo nazaj v življenje in peljali v bolnišnico. Tam so ugotovili, da imam zlomljenih pet vratnih vretenc in troje reber, dve prsni vretenci zdrobljeni, pa presekano hrbtenjačo ter stisnjene srce in pljuča,« začne.
Zdravniki so menili, da nima veliko možnosti. Če pa bo že ostala živa, so rekli njenim staršem, bo morala vse življenje dihati z umetnimi pljuči in tudi nepokretna bo.
Druga priložnost. Tri mesece je ležala v celjski bolnici. Ko so videli, da je pri sebi, so ji previdno in z občutkom povedali, da bo tetraplegičarka. »Bilo mi je zelo hudo, saj sem človek, ki ne zna mirovati, in tudi šport imam nadvse rada.«
Čeprav je to dejstvo težko sprejela, se ni zjokala. »Sem pač človek, ki verjame, da sem dobila drugo priložnost za življenje, zato da bom nekaj naredila iz sebe in morda še za druge.«
Potem so ji zdravniki povedali, da si je njeno srce čudežno opomoglo in da so se vse kosti zacelile. Tudi rane, buške in modrice so hitro izginile. Nato se ugotovili, da lahko sama diha.
»Bila sem presrečna. Pravzaprav me je vsak še tako majhen napredek v mojem zdravju neizmerno razveselil. Prej, ko sem bila popolnoma zdrava, sem zdravje jemala kot nekaj samo po sebi umevnega. Vem, da ga nisem dovolj cenila. Zdaj ga!«
Vmes jo je zapustil fant, prav k njemu se je peljala tisto noč, ko je doživela nesrečo. »Imeti tetraplegično punco je bilo zanj očitno preveliko breme. Ni bil dovolj močan. Ženske smo drugačne. Več prenesemo. Sicer pa ga razumem in mu ne zamerim.«
Odvisnost. Ko so jo avgusta lani pripeljali na Inštitut RS za rehabilitacijo v Ljubljano, še glave ni mogla dvigniti. Hranili, umivali in negovali so jo drugi.
»To, da sem popolnoma odvisna od drugih, sem najtežje sprejela,« reče zamišljeno. Prizna, da se je zares trudila, da bi bila čim bolj in čim prej samostojna. »Terapije so bile težke, a nisem odnehala. V sebi sem prebudila poslednje atome moči in kmalu začela dvigovati glavo.«
Tega so se vsi veselili. In čeprav so ji napovedali, da bo tetraplegičarka, je začela počasi in čisto malo dvigati roke. Sedaj s palcema že nežno udarja po tipkovnici, obrača liste revij in knjig. Sama se lahko tudi za silo počeše in nališpa.
Več v Jani št.9, 1.3.2011
