Čeprav je pred tem veliko potovala po svetu, raziskala dobršen del Evrope, bila je v Aziji, Srednji Ameriki, pa še kje, je pred Afriko vedno imela nekakšno strahospoštovanje. Vedno jo je vleklo tja, a sama si ni upala. Tudi takrat, pred osmimi leti, se je pravzaprav namenila v New York na obisk k prijateljici, pa je ta načrt po naključju padel v vodo. »Ker sem hotela izkoristiti dopust, sem iskala drugo možnost in pograbila priložnost, da se s skupino znancev odpravim v Tanzanijo.« Takoj ko je prišla v deželo, je začutila nekakšno posebno energijo, v katero se je zaljubila na prvi pogled. »Morda tudi zato, ker sem si v v življenju želela sprememb,« razmišlja danes. Med potjo se je spoprijateljila z domačinom Bubejem, ki je takrat delal za eno od tamkajšnjih safari turističnih agencij. Ujela sta se, in ker se je v njegovi družbi dobro in varno počutila, se je odločila, da z njim še malo raziskuje Afriko, potem ko so njeni sopotniki po dveh tednih odšli domov. Novi prijatelj ji je bil všeč, nenehno je bil vesel in nasmejan, in hitro je med njima preskočila iskrica. »Bube vedno pravi, da sem se mu veliko nasmihala in ga vseskozi opazovala,« se smeji. Preden so se razšli, so se s sopotniki tako, hipotetično, pogovarjali, da bi bilo v Tanzaniji dobro imeti svojo turistično agencijo, ki bi jo bilo zaradi izjemnih naravnih lepot – najvišje afriške gore Kilimandžaro, največjega afriškega jezera Viktorija, iz katerega izvira Nil, pa seveda najlepših parkov za safari in prelepih plaž na obali in otokih, med katerimi je najbolj poznan rajski Zanzibar – preprosto tržiti. Zato sta se z Bubejem pogovarjala, da bi morda nekaj skupaj odprla, če bi se vrnila. »Na tej najini skupni poti sem imela potem priložnost malo bolje spoznati človeka, ki naj bi bil moj poslovni partner, njegove starše, uspela sva celo dobiti informacije za morebitno ustanovitev podjetja.«
Usodno potovanje
A izkazalo se je, da je bilo potovanje zanjo precej bolj usodno, kot bi si lahko pred tem zamislila. »Ko sem prišla domov, sem bila v precepu, kaj storiti. Čeprav se mi je takratno pogodbeno delo z Evropsko komisijo iztekalo, bi mi podaljšali pogodbo in bi bil finančno preskrbljena, a zase bi imela zelo malo časa in ne vem, ali bi bila srečna.« Po drugi strani se ji je odpirala možnost, ki je bila sicer bolj negotova, vendar bi sledila svojemu srcu. To odločanje je bilo ena največjih prelomnic v njenem življenju. »Takrat sem doumela, da živimo samo enkrat in da pehanje za materialnimi dobrinami ne prinese osebne sreče.« Ni imela kaj izgubiti, stara je bila 29 let, ni bila poročena, ni imela še otrok, zato se je odločila poskusiti. A premišljeno. Napravila je poslovni načrt, izračunala vložek, ki bi bil potreben za ustanovitev podjetja, in si dala časa pol leta. »Na krajšem potovanju marsičesa ne opaziš. Ali pa vidiš tudi kakšne slabe stvari, a te takrat ne motijo, drugače pa je, ko se prepletejo v tvoje vsakdanje življenje. V Sloveniji sem bila, recimo, vajena, da vse deluje, tukaj pa so ljudje zelo ležerni. Nekoga pošlješ po opravkih, ki naj bi vzeli približno uro, a ga ni ves dan. Ljudje pač živijo iz dneva v dan. To bi me, recimo, lahko zelo motilo, ampak smo uspeli najti neko zlato sredino.« Pa tudi sama se je sprostila in prilagodila njihovemu načinu življenja, vez z Bubejem se je samo še poglobila, zato se je odločila ostati. V pol leta sta pripravila internetno stran, programe, tako da sta lahko odprla agencijo takoj, ko sta iz glavnega mesta Dar es Salam dobila vsa potrebna dovoljenja.

Več v Jani št. 34, 24.8.2011