Velikokrat, kadar sem se vozila z avtobusom ljubljanskega potniškega prometa, sem poslušala njegove modre besede in se vso pot smehljala tako kot sopotniki. »Vljuden človek sem, spoštujem vse: odvisni smo od vseh, ki pridejo na avtobus; če ni ljudi, tudi mene in nas ni. Vedno pravim: bodimo srečni, dokler imamo potnike, da lahko s svojim delom preživimo.« Neverjetno razmišljanje, ko vemo, kako pogosto šoferji zapirajo vrata pred nosom, nam žugajo, nas ignorirajo in vozijo tako, da težko lovimo ravnotežje – sploh starejši: resnici na ljubo, razen gospoda Ismeta še nisem videla voznika, ki bi pomagal starim in delom preživimo.« Neverjetno razmišljanje, ko vemo, kako pogosto šoferji zapirajo vrata pred nosom, nam žugajo, nas ignorirajo in vozijo tako, da težko lovimo ravnotežje – sploh starejši: resnici na ljubo, razen gospoda Ismeta še nisem videla voznika, ki bi pomagal starim in mladim. »Vedno pogledam na avtobusu v ogledalo in počakam, vljudno je in nikoli ne veš, zakaj se nekomu mudi. Srečen sem, da lahko pozdravim vsakogar, da lahko spoštujem ljudi, kajti vsak človek mora biti srečen, da lahko gleda na druge z dobrim namenom in jim pomaga. Mene zanima vsakdo, kdor vstopi v avtobus, moje srce je veselo, kadar pomagam z besedo, dejanji – vsake tri mesece darujem kri že od osemnajstega leta. Dokler dajem, pomeni, da sem živ in srečen!«
Bosanec, ki ljubi Ljubljano. Težko je bilo prekiniti slap optimističnih besed in izvedeti, kako in zakaj je Ismet, strojni tehnik, ki je v Sloveniji v nekaj različnih službah, tako dober človek, da bi se morali vsi zgledovati po njem. »Takšen sem se rodil, a vplivala je tudi vzgoja. Rodil sem se v Cazinu v Bosni, starši so me lepo vzgajali, mama je imela pet otrok, bil sem najstarejši in mama me je naučila spoštovanja.« Oče je delal v Sloveniji, tako da ni čudno, da je po osnovni šoli v Bosni nadaljeval šolanje v srednji šoli v Ljubljani. Tu živi štiriintrideset let in bo tudi ostal. Preveč je zaljubljen v Slovenijo in v svoje delo. Pa tudi tako vesten in odgovoren je, da želi dobro, ki ga je dobil v Sloveniji, vračati z dobrim.
Nekaj let je delal v svoji stroki v Gradisu, nekaj let v Kurivu, četrto leto dela na LPP. »Še nikoli nisem zamudil v službo, niti minute: ni mi vseeno za ljudi, ki se vozijo z avtobusom. Nekoč sem doživel, da sta prišli na avtobus deklici z babico, klepetal sem z njo, starejša je poslušala in mi prav hotela dati poljubčka, mlajša, ki se je še plazila, tudi: babica mi je rekla, da moram biti nekaj posebnega, ker česa takšnega še ni doživela!«
Nagrajena poštenost. In pripoveduje, mimogrede, nove zgodbe o tem, kaj ga osrečuje: to, da pomaga na avtobus in z njega starejšim, da jih spusti ven tudi skozi prednja vrata, da mu veselo pomahajo, kadar izstopijo, to, da dovoli, da se mladina na avtobusu preobuje iz rolerjev (»Saj ne naredijo nobene škode!«), mladim tudi prijazno pove, da so prav takšni, kot sta njegova otroka, da morajo biti srečni s tem, kar imajo – in da naj spoštujejo starše. »Rad vozim, zato sem tudi vozil tovornjak za podjetje Kurivo. Veliko napitnine sem dobil, ljudje so telefonirali in prosili, naj jim jaz pripeljem premog, drva, keramiko. Slovenija mi je najlepša (raznežen nasmeh), vsako vas poznam, povsod je bilo lepo, povsod sem se počutil kot doma. Nobeden mi ni rekel nič slabega, kadar sem rekel, da sem Bosanec. Spoštovali so me.« Ni odveč pojasniti, zakaj so ga imeli ljudje tako radi: ker jim je pomagal in nikoli nič računal: premetal in pospravil je premog (tudi dve toni), drva, pomagal starim in šibkejšim. Ko je podjetje propadlo, se je odločil, da bo vozil avtobus. Ni težko voziti krpana? »Ne, ne, lažje kot avto!« se široko nasmehne. »Res je, da ni preprosto delati z ljudmi: saj ima kdo tudi kakšen slab dan, ne rečem, a pri meni ne more biti tako slabega dne, da ne bi pozdravil človeka. Tisto, kar je slabo, vrzi čim dlje od sebe in dajaj in delaj dobro, pomagaj drugim.«

Več v Jani št.40

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: IZTOK DIMC