Pravo ime Nine Gorjanc je Lidija Štefanec, knjiga pa je zapis nekega resničnega življenja; življenja, ki ga je za vekomaj zaznamovala zloraba.
Vam je mati sploh kdaj pokazala, da vas ima rada?
Ne spomnim se enega samega materinega dotika, nežne besede, kakršnegakoli znaka, da me ima rada. Nikoli in nikdar nisem bila nič drugega kot nezaželena, ničvredna, izmeček.
Verjetno ste se neštetokrat spraševali, zakaj. Imate kak odgovor?
Verjetno se bo slišalo noro, ampak velik razlog je bilo ljubosumje. Moja mama je bila vedno bolestno zavistna za vse lepo, kar se mi je kdaj zgodilo. Enkrat je to celo priznala, po tem, ko je že spet enkrat naredila grozno sceno. Najhujše stvari je vedno delala ob najpomembnejših trenutkih v mojem življenju. Po končani osnovni šoli sem si srčno želela postati babica in pomagati mamicam na svet pripeljati ljubljena bitjeca. Sošolke so na zidove obešale posterje glasbenih skupin, na mojih so visele slike dojenčkov. Kako sem si želela tega poklica, sanjala sem o njem. Mama pa je rekla ne in me pri štirinajstih poslala delat v tovarno, kjer sem za tekočim trakom stala po dvanajst ur na dan. Mojo plačo je potrebovala za zidanje svoje hiše. Ko sem se poročila, je sredi noči metala iz hiše moževe starše, ki naj bi prespali pri nas, in me spravila v tako sramoto, da bi najrajši kar umrla. Obakrat, ko sem rodila, je sledila grozljivka. Prvič mi starši niti čestitali niso, mama nam je zaračunala, ko naj bi nekaj dni po porodu skrbela zame, vse skupaj se je končalo tako, da je napadla moža s kladivom, nato pa se z novorojenčkom čisto nora zaklenila v sobo. Samo predstavljate si lahko, kako me je bilo strah. Pri drugi hčeri je naredila sceno in postavila pred vrata tete, ki so mi prišle čestitat. Vrgla jih je iz našega lastnega stanovanja.
Vaša mati je očitno duševno bolna. Se je kdaj zdravila?
Mama je bila vse življenje utelešen hudič in nihče ni bil varen pred njo. Žalila in klela je vsepovprek, fizično je obračunala s tistimi, ki so jo razjezili, naj je bil to njen otrok, mož, sosed ali kdo tretji. V bližini uradnih oseb – policije, zdravnikov ali socialnih delavcev je v trenutku zamenjala obraz. Takrat je bila umirjena, šarmantna in modra ženska, ki je vse ovila okoli prsta. Enkrat so jo odpeljali v prisilnem jopiču, ko je bratu s kladivom razbila čisto nov avto. Zunaj je bila po enem dnevu.
Kako to, da po vsem tem niste prekinili stikov z njo?
...
Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 48, 29.11.2011