Gospa Karla Bevc je s svojim velikim oranžnim mačkom Maksom med najbolj zgovornimi stanovalci. Če avtorja Tomaža ni doma, lahko pozvonite pri njej v pritličju in z veseljem vas bo popeljala po razstavi ter dodala stavek ali dva o ljudeh na fotografiji pa o življenju v bloku, v katerem je doma že od leta 1964. »Nekoč sem poznala vse, veliko smo se družili, se obiskovali, imeli skupne čistilne akcije, poznali smo se celo s prebivalci sosednjih blokov. Zdaj je pa kot na avtobusu, eni prihajajo, drugi odhajajo, veliko se jih je že zamenjalo. Ta razstava pa je nekaj ekstra! Zdi mi zdi, da so se ljudje po odprtju malo bolj odprli.« Za veliki kulturni dogodek v bloku je napekla nekaj peciva, da je bilo bolj domače. Čisto nič ni imela proti, ko jo je Tomaž pobaral, ali bi jo lahko fotografiral. »Seveda, saj sem zelo fejst, sem mu rekla,« se šali in medtem smo že ugotovili, da v njeni družbi ni dolgčas.
Kukanje v dnevne sobe. Matija Plevnik iz galerije Plevnik-Kronkowska, ki je avtorju razstave predlagal, naj jo naredi kar v bloku, je o Tomažu Črneju dejal, da je bil nekakšen celjski trendsetter, ki se je sčasoma oprijel fotoaparata in odkril svojo strast. Poleg potovanj. Precej ga privlači Mongolija, njen duh zapolnjuje tudi njegovo dnevno sobo. Oboje je združil v prvi razstavi Prisluhni, za naslednjo, imenoval jo je Napaka, je bil celo nagrajen na natečaju Slovenia Press Foto leta 2010. S fotografijami pokrajine in poslopij Auschwitza, Barbarinega rova, Teharij je hotel spomniti, kaj vse je človek sposoben narediti sočloveku. Ko so ga začeli izzivati portreti, se je z aparatom sprehodil kar po bloku, v katerem živi že vse življenje. »Vse teme mojih fotografij se dotikajo tudi mene osebno. Tako raziskujem sebe, to je nekakšna samoterapija.« Tudi zanj je bil preizkus pozvoniti na zvonec sosedovega stanovanja in prositi, ali mu dovolijo vstopiti v intimo. »Včasih mi je bilo nelagodno. Ljudje se odmikamo od tujih težav, že svojih imamo dosti, kadar pa stopiš v neko stanovanje, stopiš v intimen prostor nekoga drugega. Morda sem se tako počutil tudi zato, ker se spominjam, kako je bilo, ko sem si še kot študent služil kruh s prodajo knjig po domovih in ljudi prepričeval o nakupu,« razmišlja. Starejši prebivalci se vsi še spomnijo njegove mame, leta pa so napravila svoje in sosede odtujila. A tisti, s katerimi nam je uspelo govoriti, so nam z veseljem odprli vrata doma, česar v velikih mestih že nismo več vajeni, in zagotovili, da se je to zdaj spremenilo. Družina Berčnik Smrekar se je na Kajuhovo 11 preselila šele pred dvema letoma in pol. Razstava se jim zdi imenitna pot, kako spoznati sosede. »Nekaterih prej sploh nismo nikoli videli,« pravita zakonca Berčnik Smrekar. In seveda nista imela nič proti, da se slikata tudi sama.
Išče se predsednik hišnega sveta. Za odprtje razstave je bil izbran ravno pravi dan, dan pred božičem, skoraj vsi so bili doma. »Zamislili smo si nekakšno socialistično odprtje, naravnano družabno-družbeno, govor bi imel med drugim tudi predsednik hišnega sveta.« Ker so danes drugi časi, tega na žalost nimajo več. »V bloku je brezvladje,« se je nasmehnil Plevnik. Sta pa zato oba s Tomažem povedala nekaj besed, za prijetno vzdušje je poskrbela vokalna skupina Cvet in ljudje. V pritličju in prvem nadstropju pa tudi v Tomaževem stanovanju, ki ga je odprl, da bi ljudje lahko vstopili tudi v njegovo intimo, se je zbralo več kot sto ljudi. »Na tem odprtju je blok prav oživel,« se spominja Silva Šepec, ki tukaj živi že okrog 36 let. »Tisti večer smo bili vsi skupaj zelo enotni, veliko smo se pogovarjali in ugotavljali, da se res premalo vidimo, družimo. Ko smo se priselili sem, smo bili mladi, vsi smo imeli otroke, celo silvestrovali smo kdaj skupaj po stanovanjih. Zdaj je veliko najemnikov. Ideja za to razstavo je res imenitna!« Pa čeprav se je rodila po naključju. A ljudje so si poklonili čas, si podali roke, če se prej niso poznali, odprli vrata v svoj dom. Prazniki so postali toplejši in za marsikoga manj osamljeni.
