Akademikinja, zasl. prof. Alenka Šelih je doktorica pravnih znanosti in zaslužna profesorica na Pravni fakulteti v Ljubljani ter zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Je redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Področja njenega dolgoletnega pedagoškega, raziskovalnega in publicističnega dela so kazensko pravo, pravo o prekrških in mladoletniško sodstvo. Je članica številnih domačih in mednarodnih organizacij ter pobudnica in vodja raziskovalnega projekta o življenju in delu pomembnih žensk v slovenski zgodovini 19. in 20. stoletja. Predvsem je načelna, odločna in pravična profesorica in ženska z bogatimi življenjskimi izkušnjami.
Ali vi osebno čutite krizo?
Ne morem reči, da se mi kriza pozna materialno, saj dohodke še redno prejemam. Morda tudi zato, ker nikoli nisem imela ekstravagantnih potreb. Vplivata pa name splošno razpoloženje in zavest, koliko ljudi je kriza močno prizadela. Mislim, da se temu občutku ne more izogniti nihče, ki ima vsaj malo odprte oči. Tudi v okolju opažam, da so ljudje pogosto hudo prizadeti. Ne poznam ljudi, ki jim je najhuje, a že njihove zgodbe, ki jih vsepovsod spremljamo, dajo človeku misliti. Najhuje pri vsem se mi zdi to, da bi se marsičemu lahko izognili. Nisem strokovnjak, a zdi se mi, da ti hudi zlomi nekdaj uspešnih podjetij niso bili neizogibni, da so marsikdaj bili posledica pohlepa in nesposobnosti. Toliko odpuščanj in toliko osebnih kriz bi lahko preprečili. Prevent se mi zdi tipična takšna zgodba, zaradi nesoglasij lastnikov je več sto ljudi izgubilo delo.
Lahko navaden človek sploh karkoli naredi, na karkoli vpliva ali smo popolnoma prepuščeni odločitvam politike in gospodarstva?
Človek se v vsem tem počuti skrajno nemočnega. Ostane mu le še kakšen javen protest, izražanje nestrinjanja. Prepad med tistimi, ki odločajo, in tistimi, ki se jih te odločitve tičijo, je izjemno velik. Posameznik je prepuščen odločitvam na državni in gospodarski ravni. Ne samo na neki višji, abstraktni, ampak na ravni vsakega podjetja ali institucije, vsakdo v svoji službi. Tu se lastniki in upravljavci praviloma obnašajo tako, da se zamislim. Ustava določa, da ima lastnina poleg gospodarske in ekološke funkcije tudi socialno. Se pravi, da so lastniki kapitala dolžni ravnati odgovorno in z občutkom do okolja, družbe in človeka, ne le upoštevati samo svoj interes in dobiček podjetja. Lastnina mora biti uporabljena tudi v splošno dobro in dobro tistih, ki pri njenem nastajanju sodelujejo; to pa so seveda zaposleni. Na to socialno funkcijo smo v zadnjih letih popolnoma pozabili.
Vpliva torej nimamo nobenega. Obenem pa neprestano poslušamo, da moramo prevzeti odgovornost za svojo prihodnost, se ozreti za alternativami, biti podjetni, skromni, čim manj pričakovati od države.
To je velika razlika med kapitalizmom in socializmom. Zadnji je gradil na ideji, da mora država skrbeti za državljana. Na enih področjih je to nalogo sistem bolje in na drugih slabše opravljal. Koncept kapitalizma pa je, da mora vsakdo poskrbeti zase. V ZDA se jim še ideja splošnega zdravstvenega zavarovanja zdi katastrofa za državo in jo proglašajo za hudičevo seme socializma, čeprav ga imajo vse klasične kapitalistične države v Evropi. Pri nas smo še vedno vajeni pravic iz prejšnjega sistema. Zdaj se te rušijo in nam majejo tla pod nogami. Res pa je, da imamo Slovenci solidarnost zapisano v nacionalnem karakterju in tradiciji. Vedno smo bili solidarni. Sosedje so si med seboj vedno pomagali, vedno je tudi skupnost pomagala človeku v stiski, še zdaj to počnemo. Vezanost samo nase je tako v nasprotju z eno naših najdragocenejših vrednot. Mislim, da bi bila velika škoda, če bi jo izgubili ne glede na to, v katerem sistemu živimo. Še posebno v težkih časih, ki so očitno pred nami. Morda je nastopil čas, da celoten svet ponovno premisli o pravilih, po katerih smo se desetletja ravnali. Kapitalizem je v hudi krizi, nenehna rast je nevzdržna, trg pa sam sebe očitno ne regulira smotrno. Paradigme kapitalizma se sesuvajo druga za drugo, svet so pripeljale v najhujšo krizo po drugi svetovni vojni. In ljudje se odzivajo. Zasedba Wall Streeta in hčerinski protesti po svetu so očiten znak, da ljudje zahtevajo drugačno razmišljanje. Vztrajnost protestnikov pred ljubljansko Borzo me je (prijetno) presenetila.
Verjamete v – bližnjo – drugačno prihodnost?
Rast in dobiček brez meja nista mogoča. Niti nista potrebna. Najti bo treba drugačne cilje in druge vrednote, vzpostaviti dogovor, da obstajajo stvari, vrednejše od gospodarske rasti, za katero se vsi pehajo. Svoje zaloge izčrpavamo strašno, nevzdržno hitro. Kako se dogovoriti in kako popraviti sistem, pa je zelo zapleteno vprašanje.
Menite, da lahko takšna sprememba nastane na ravni politike ali bo potrebna večja mobilizacija civilne družbe?
Ljudje gotovo morajo izraziti, česa si želijo. Civilna družba lahko vsaj ozavešča politike. In gospodarstvo, saj bi bilo naivno misliti, da ne vpliva na politične odločitve. Gospodarski lobiji so strahotno močni. Dovolj očitno je, kdo v gospodarstvu stoji na kateri strani, in težko je ne opaziti, kako kdo poskrbi za svoje interese.
V prispevku na temo kam po krizi ste omenili, da so krizo zakuhali moški.
Če pogledamo na krizo in njene nosilce z vidika spolov, se ni mogoče izogniti sklepu, da so pri povzročitvi sodelovali – moški. Tudi zato bi bil morda čas, da dobijo priložnost za odločanje tudi ženske – morda so sposobne krizo reševati drugače, predvsem pa bi bile – mislim – previdnejše pri delovanju pred krizo, saj so praviloma pripravljene manj tvegati in imajo bolj realen pogled na tveganja; ni pa brez pomena tudi dejstvo, da je njihov ego pri večini veliko manj razvit in poudarjen kot pri drugi polovici človeštva.
Kaj svetujete državi in politikom v teh kriznih časih?
Veliko bi bilo že to, če bi speljali reforme, ki bi državo vsaj delno stabilizirale in ki so bile do zdaj vedno znova blokirane. Vsa ta oviranja in metanje polen drug drugemu pod noge se mi zdijo skrajno politično nezrela in sebična. Že leta spremljamo ozke strankarske interese in malenkostne bitke tistih, ki bi morali skrbeti za interese države in državljanov ter gledati in delovati daljnoročno. Žalostno je, da naši strankarski veljaki ne znajo ali nočejo sodelovati niti pri enem samem pomembnem vprašanju in skupaj potegniti državo iz krize. Opustiti bo treba tradicijo medstrankarskega komolčenja in končno delovati v nacionalnem interesu. Položaj je tako zapleten in težek, da od njih potrebujemo enotnost in državotvornost. Mislim, da so ljudje pripravljeni sprejeti določena bremena in žrtve, pričakujejo pa poštenost in sodelovanje tudi v politiki. Naravnost neverjetno je, kako poniglavo se obnašajo politiki v zadnjih letih.
Kaj pa je vaš nasvet ljudem?
Mislim, da dajanje nasvetov ni niti moja pravica niti moja naloga. Kot pravi dr. Mencinger – kriza bo postala normalna takrat, ko se bomo nanjo navadili. Mislim, da bomo morali prilagoditi svoja pričakovanja in želje ter živeti veliko skromneje. To ni nujno tako strašno, kot se sliši. Spomnim se najstniških let, ko so bile stvari čisto drugačne. Moji otroci so odraščali čisto drugače, kaj šele vnuki. V nekaj kratkih desetletjih smo šli iz imeti skoraj nič, v imeti skoraj vse. To ne bo več mogoče. Treba bo zlesti v lastne čevlje in živeti po svojih zmožnostih. Tudi pri pravicah. Na izbiro imamo dvoje – da se primerno omejimo zdaj ali pa zadolžujemo toliko časa, da doživimo zlom sistema v celoti in izgubimo vse naenkrat. Razumem pa, da je to še posebno težko razumeti tistim, ki so na dnu družbene lestvice, in so zanje te pravice še toliko pomembnejše. Zato bi si pri reformah močno želela tudi tega, da bi več jemale tistim, ki imajo, in čim manj tistim, ki imajo že tako ali tako manj. To zahtevata pravičnost in tudi ustava, ki pravi, da je Slovenija socialna država.
Krizo na svoji koži občutijo tudi mladi, ki so še pod okriljem staršev. Marsikateri srednješolec se sprašuje, ali naj se odloči za študij in seže po boljši prihodnosti ter jih s tem obremeni še za nekaj let ali ne.
Slovenija je na tem področju v nenavadnem položaju. Ima zelo velik delež mladih, ki gredo po maturi študirat. Veliko je sicer dobro, preveč pa ne. To pomeni, da nam zmanjka kvalificiran srednji kader iz tehničnih šol in da fakultete dobijo tudi manj sposobne študente. Mislim, da srednje šole nimajo dovolj dobrih filtrov, ki bi jasneje pokazali, za koga je študij smiseln in za koga ne. Visoka izobrazba pa, kot kažejo statistike brezposelnosti, ne zagotavlja varne in udobne prihodnosti.
Potem so tu še tisti, ki si samostojno življenje šele začenjajo graditi. Se odločajo za nakup stanovanja in družino, otroka. Ti so postavljeni pred strašansko stresno izbiro, bojijo se napraviti tako velik korak. Kaj je vaš nasvet njim?
Položaj mladih je res težak. Spet bom vlekla paralelo s svojo generacijo. Imeli smo precej varno službo, a skromne dohodke. Vprašanje stanovanja je bilo še precej bolj negotovo kot danes. A nekako naravno je bilo, da ima par v letu ali dveh po poroki tudi otroke. Nismo se spraševali, kako bomo, o tem sploh nismo razmišljali. Otroci so bili nekakšen naraven podaljšek našega življenja, ne pa projekt, kot se jih jemlje danes. Gotovo mladi zdaj odločitev za otroka vidijo kot veliko odgovornost in gotovo ni lahko, če nimajo osnovne finančne varnosti. Še posebno, ker bi si želeli otroku ponuditi vse najboljše. A včasih služba pač ni zagotovljena in je stanovanje pač najemniško. Prvi otrok je prišel na svet, ko z možem še nisva imela stanovanja, živela sva pri starših. A zdi se mi, da je bilo v tistem času med mladimi več vere v to, da se bodo razmere izboljševale. Zdaj se na otroke gleda tako zelo drugače, da težko presojam iz svoje izkušnje.
Lahko s krizo tudi kaj pridobimo?
Kriza gotovo ni nič prijetnega in ne verjamem, da je to dobra priložnost za kakšne materialne dosežke. Lahko pa jo izkoristimo za to, da pogledamo vase in ponovno premislimo o naših vrednotah. Morda bomo odkrili kaj, kar nas izpolnjuje bolj kot nakupovanje. V zadnjih letih me je presenetilo, kako se je razpasel pozdrav – Uživaj! Od kod in kdaj to? Je to res tisto najboljše, kar si lahko zaželimo? Hedonistični užitek?
Kako vidite našo prihodnost naslednjih desetih let? Ste še optimistični?
Mislim, da smo lahko optimistični. Slovenci smo se v zgodovini znašli v veliko hujših položajih. Kot otrok sem bila begunka, očeta so Italijani zaprli, mama pa je sama brez dohodkov preživljala tri otroke. Ne vem, kako ji je uspelo, a ji je. To so bili res grozljivi časi. Tako je živel ves narod, a je preživel. Pesimizem in strah nič ne pomagata. Le blokirata nas. Če bi se vedno vsi samo bali, se ne bi nihče uprl okupatorjem; zdaj ne bi imeli samostojne države. Obupavanje ni na mestu. Morali se bomo odrekati, živeti skromneje, ne segati čez svoje meje, to gotovo. A marsikdo je tako že živel in pri tem prav nič trpel. Standard je večini v zadnjih letih rasel in generacije, ki so še zdaj mlade, včasih še zdaleč niso imele toliko. Pa se svojega otroštva spominjajo kot lepega. Ko sem se zaposlila, sem si z eno plačo lahko kupila plašč, kolo pa je stalo približno tri pripravniške plače. Koliko pa povprečna plača kupi danes? Bog ne daj, da bi prišli nazaj na to, a vprašanje je – ali res ne moremo živeti z manj? Ali nas vrednote, ki nam jih vsiljuje potrošništvo, res delajo toliko srečnejše?
