Ljudje

Pet kipcev za črno-beli nemi film

Jelka Sežun
28. 2. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.57
Deli članek:

Od 5783 članov Ameriške akademije za film jih je 94 odstotkov belih in 77 odstotkov moških. Njihova povprečna starost je 62 let, kajti članov, mlajših od 50 let, je samo bednih štirinajst odstotkov. In tako lahko mirno rečemo, da o najprestižnejših filmskih nagradah na svetu odločajo stari beli dedci. Ki glasujejo, kakor pač glasujejo. Včasih majčkeno nepredvidljivo. Večinoma pa ne.

Od 5783 članov Ameriške akademije za film jih je 94 odstotkov belih in 77 odstotkov moških. Njihova povprečna starost je 62 let, kajti članov, mlajših od 50 let, je samo bednih štirinajst odstotkov. In tako lahko mirno rečemo, da o najprestižnejših filmskih nagradah na svetu odločajo stari beli dedci. Ki glasujejo, kakor pač glasujejo.
Včasih majčkeno nepredvidljivo.
Večinoma pa ne.

Predzgodba: kdo sploh še potrebuje Oskarje – prireditev je dolga, prepolna reklamnih vložkov in dolgih, predolgih minut, ko se ne zgodi nič posebno zanimivega. Vse najboljše, najžgečkljivejše stvari so se pravzaprav zgodile že prej. Tako rekoč na poti do oskarjev.
Ki je bila dolga.
In zavita.
In naporna.
In so je bili že vsi po malem siti. »Piarovci ti govorijo, da moraš ven med ljudi, kot da je to kakšna predsedniška kampanja ali kaj takega,« je vzdihnil Nick Nolte, nominiran za moško stransko vlogo v filmu Warrior, »a razlika je v tem, da če zmagamo, mi ne vodimo države. Samo majčken kipec dobimo.«
Ah, ampak kako pomemben kipec je to! Ljudje so zanj pripravljeni narediti marsikaj. Pred Oskarje se je zrinilo že toliko najrazličnejših drugih nagrad, da se nominirancem, ki so večinoma povsod isti, od vsega skupaj že kar malce vrti, ko letijo iz mesta v mesto širom Amerike, včasih celo na druge celine. Tu so najprej zlati globusi. Pa nagrade najrazličnejših združenj kritikov. Nagrade poklicnih cehov, od igralskih, do režiserskih in scenarističnih. Pa nagrade kar tako. Britanske bafte. In slednjič, tik pred Oskarji, nagrade Independent Spirit, za filme, posnete za manj kot dvajset milijonov dolarjev. In tiskovni agenti svoje stranke silijo, da se kažejo na vseh podelitvah, to je namreč del reklamne kampanje. Bolj ko se kažeš, večje so tvoje možnosti za filmski sveti gral, za oskarja.
No, domnevno.
Pred nekaj leti so podelitev oskarjev s konca marca pomaknili za mesec dni naprej, na zadnjo februarsko nedeljo, da bi skrajšali dolge reklamne kampanje. Zdaj ponovno zelo resno razmišljajo o tem, da bi podelitev premaknili še za nekaj tednov naprej.
Seveda pa je časa za škandal (ali dva) vedno dovolj.
Hvalabogu.

Škandali, 1. del: Pazite se p-jev: Letos se je začelo že v oskarjevski predsezoni. Prvotni producent prireditve Brett Ratner, ki je za vodenje izbral Eddieja Murphyja, je v javnosti uporabil tisto absolutno prepovedano besedo na p-. Peder.
Gejevske organizacije so ponorele in zahtevale njegovo glavo. In so jo dobile. Ratner se je opravičil, pa ni bilo dovolj, moral je odstopiti. Samo dan za njim se je umaknil tudi Murphy. Akademija je nato najela producenta Briana Grazerja, ta pa je vodenje ponudil triinšestdesetletnemu komiku in igralcu Billyju Crystalu, ki je Oskarje vodil že osemkrat. Prvič leta 1990, zadnjič 2004. Tole je zatvital prejšnji teden: »Prva vaja: naročili so, naj bo sveže in novo. In to ti naročijo v industriji, ki nam je pravkar dala Hitre in drzne 5 in Harryja Potterja 7, 2. del.«
Ampak preden je do prve vaje sploh prišlo, se je Crystal že ves januar in februar trikrat ali štirikrat na teden po nekaj ur sestajal s pisci prireditve, za katero so prisegli, da ne sme preseči treh ur.
Japajade.


Škandali, 2. del: Nune lažejo?: In potem je tu nenavadni primer hvalisave nune. Nekoč, pred desetletji, se je imenovala Dolores Hart in je bila igralka – no, bolj igralčica – letos pa se je na podelitev vrnila kot benediktinka. Med leti 1957 in 1963 je zdaj triinsedemdesetletna Hartova posnela deset filmov, potem pa je šla med nune in sčasoma postala celo opatinja – še vedno pa je članica Akademije. Prišla je zato, ker so o njej posneli kratki dokumentarec God is the Bigger Elvis, ki je bil nominiran (in je ostal brez kipca).
Ampak tule se zaplete: nuna je v članku za USA Today rekla, da se Oskarjev udeležuje »prvič po letu 1959, ko sem bila podeljevalka.« Pa še to je trrdila, da je bila prav ona srečnica, ki je Elvisu dala njegov prvi filmski poljub. Kar se poljuba tiče, je njena trditev precej majava – so majčkeno šteli Elvisove poljube in ugotovili, da sta se v filmu Loving You iz leta 1957 pred njo vrinila dva druga para ustnic in je bodoča nuna Elvisa poljubila šele kot tretja – tisto s podeljevanjem je pa na še bolj trhlih nogah, kajti na Akademiji so stvar preverili in trdijo, da »naši podatki ne kažejo, da bi kdaj na Oskarjih karkoli podeljevala.«
Ker seveda vsi dobro vermo, da člani katoliške Cerkve nikoli, nikoli! ne lažejo, si zadeve ne znamo dobro razložiti. Morda ji je samo malce ponagajal spomin.
Dvakrat.


Škandali, 3 del: Tudi Hollywood ima izbrisane: Kratko, a bridko poglavje letošnje predoskarjevske sezone je mila tožba miss Piggy, ki jo je naravnost v srce zadelo, da so vseh dvajset nominacij v igralskih kategorijah dobili ljudje. Si mislite? Da je Akademija pokazala »predsodek do živalskih igralcev«, je rekla. Ena od pesmic iz njihovega filma Muppetki je bila sicer nominirana za najboljo pesem, a je na podelitvi niso izvajali. Deloma je prizadeti muppetovski ponos potolažila ponudba, naj Pujsa in Kermit nastopita kot napovedovalca.Ko je pesmica dobila oskarja, tega nista komentirala. Vsaj ne pred kamero.

Škandali, 4. del: Novi stari dom: tik pred podelitvijo se je zapletlo še z domom oskarjev, gledališčem Kodak. Leta 2000 je družba Eastman Kodak Co. z lastnikom novozgrajenega hollywoodskega gledališča, CIM Group, sklenila dvajsetletno pogodbo: dvorana s 3400 sedeži, v kateri enajst mesecev na leto nastopa Cirque du Soleil, en večer pa v njej podeljujejo oskarje, se bo imenovala Kodak Theater. V zameno za 74 milijonov dolarjev.
Januarja letos je Kodaj objavil stečaj. In zahteval, da ime Kodak umaknejo z zgradbe. CIM je hotel obdržati ime na zgradbi, predvsem pa je seveda hotel, da Kodak letos še plača letno najemnino, imenino, če hočete – okrog štiri milijone dolarjev.
Manj kot dva tedno pred podelitvijo so se še srdito lasali po sodiščih.
Sodnik je dal prav Kodaku in ime so umaknili, letošnje Oskarje pa so prenašali iz Hollywood & Highland Centra.
Če vam imena vaše firme ne uspe spraviti na stadion v Stožicah, vam torej še vedno ostane trenutno neimenovano gledališče v Hollyoodu. S 3400 sedeži. In Oskarji.

Škandal (kateri že?): Ljubeče zatirani: najglasnejši in najzabavnejši cirkus pa je priredil igralec in režiser Sascha Baron Cohen. Tisti, ki je šokiral in zabaval z Boratom in Brunom. Zdaj ima nov film, The Dictator. In ker je zato, ker ima vlogo v enajstkrat nominiranem filmu Hugo, dobil vstopnice za podelitev, bi bil res neumen, če priložnosti ne bi izkoristil za promocijo novega filma.
Sascha Baron Cohen ni neumen.
Ko je oznanil, da se bo po rdeči preprogi sprehodil kot lik iz naslovni filma, uniformirani diktator »ki je tvegal svoje življenje, da demokracija nikoli ne bi prišla v deželo, ki jo je tako ljubeče zatiral«, je začela Akademija izpuščati neodobravajoče glasove. Da rdeče preproge ne pogrnejo zato, da se ljudje na njej šli propagando, so rekli. Cohen je medijem sporočil, da mu hočejo odvzeti vstopnici za Oskarje. In dal na splet video, v katerem je izrazil svoje ogorčenje. Akademija je morala s stisnjenimi zobmi spoznati, da se nima smisla bosti s človekom, ki zna vsak zaplet obrniti v svoj prid. Ne, ne, ne, so rekli, seveda mu ne bomo odvzeli vstopnic. Vprašanje je seveda, ali so to sploh kdaj zares nameravali storiti, ali pa si je Cohen vse skupaj izmislil. »Ali nas skrbi?« je v petek rekel predstavnik Akadenije. »Da. Ali smo rekli, prosimo, delajte si reklamo na rdeči preprogi? Ne. Bo prišel kot Diktator? Samo Sascha ve.«
Ah, vraga, vsi smo vedeli. Seveda je prišel v uniformi. Seveda je naredil predstavo. Ampak na srečo so vsi bolj kot na njem pasli oči po toaletah igralk.

Clooney se dobro poljublja: In potem je bil (končno!) že čas, da posedejo in da se največji cirkus v mestu začne. Ne, ne Cirque du Soleil, čeprav je ta tudi nastopal. Nazadnje so bili na Oskarjih pred desetimi leti, ko so po nesreči zažgali oder – na vaji, ne na podelitvi – letos so imeli bistveno krajšo točko in niso ničesar zažgali.
Billy Crystal je naredil svojo tradicionalno filmsko montažo, v kateri sebe vmontira v prizore iz najboljših filmov, novo je bilo samo to, da je poljubil Georga Clooneyja. Na usta! Dobro se poljublja, je pozneje z odra sporočil Clooneyjevi punci, ki se je malce kislo smejala. In zapel je pesmico, v katero je vpletel naslove vseh nominirancev za najboljši film – ko je to nazadnje počel, jih je bilo samo pet, letos pa kar devet.
Ampak sicer je bilo vse skupaj precej nevznemirljivo in spet predolgo – magične meje treh ur jim nikakor ne uspe uloviti – in nagrade so razdelili po predvidevanjih: pet oskarjev je dobil Umetnik, ki so mu zmago ves čas prerokovali. Pet jih je dobil tudi Scorsesejev Hugo, a tisti so bili v tehničnih kategorijah, in imajo torej manjšo težo – Umetnik je svojo peterico dobil za režijo, moško glavno vlogo, kostume, glasbo in seveda za najboljši film. In tako je po 83 letih na Oskarjih znova zmagal nemi film, osemnajst let pa je, odkar je nazadnje slavil črno-bel film. Zakaj je nem črno-bel film tako navdušil Akademijo, boste lahko preverili po 8. marcu, takrat prihaja Umetnik tudi k nam.
Christopher Plummer je z 82 leti postal najstarejši dobitnik igralskega oskarja in podrl rekord, ki ga je pred njim imela Jessica Tandy (za Šoferja gospodične Daisy) z rosnimi osemdesetimi. »Samo dve leti si mlajši od mene, ljubček,« je Plummer zagrulil svojemu kipcu. »Kje si pa hodil vse moje življenje?«
Nekaj dvignjenih obrvi je povzročila precej nenavadna odločitev, da so oskarja za izvirni sceanrij dali Woodyju Allenu za ne preveč posrečeno Polnoč v Parizu, ampak Allenu je bilo bržkone vseeno, po stari navadi ga na podelitev sploh ni bilo.
Oh, in najlepše smo pustili za konec, najslajši je bil oskar sedemnajstič nominirane Meryl Streep za Železno lady, njen tretji, ampak nanj je morala čakati devetindvajset let.
Včasih Akademija tudi kaj prav naredi.


Najboljši film: Umetnik
Režiser: Michel Hazanavicius (Umetnik)
Igralec v glavni vlogi: Jean Dujardin (Umetnik)
Igralka v glavni vlogi: Meryl Streep (Železna lady)
Igralec v stranski vlogi: Christopher Plummer (Beginners)
Igralka v stranski vlogi: Octavia Spencer (Služkinje)
Najboljši tuji film: A Separation (Iran)
Izvirni scenarij:
Polnoč v Parizu
Priredba scenarija: Potomci
Scenografija: Hugo
Kamera:  Hugo
Kostumi: Umetnik
Maska: Železna lady
Zvok: Hugo
Montaža zvoka: Hugo
Montaža: Dekle z zmajskim tatujem
Vizualni efekti: Hugo
Pesem: Man or Muppet (Muppetki)
Glasba: Umetnik
Animirani film: Rango
Animirani kratki film: The Fantastic Flying Books of Mr Morris Lessmore
Igrani kratki film: The Shore
Celovečerni dokumentarec: Undefeated
Kratki dokumentarec: Saving Face