V Viteško dvorano v Križankah sem prišla nekaj minut prej, a prepozno, saj v nabito polno dvorano niso spustili nikogar več, naprej niso smeli niti fotografi. Ni nam preostalo drugega, kot da počakamo na odmor in drugo polovico koncerta. A bilo je vredno čakati. Zvok kitar je tako zapeljivo odmeval po dvorani, da smo skladbe ne samo slišali, temveč tudi začutili. Kitarista sta se prepustila vsaki noti, ki sta jo odigrala z vso bitjo. V trenutku sem v mislih odpotovala na kakšno špansko teraso v soju sveč, kjer v toplem večeru rahlo pihlja prijeten vetrič, zraven seveda sodi kozarec rdečega vina, v ozadju pa igrata Nejc Kuhar in Mak Grgić. Ko sem za hipec pokukala po dvorani, je bil prav vsak od poslušalcev videti ravno tako zamaknjeno odsoten. Klasična kitarista sta dosegla, česar si verjetno želi vsak umetnik – da se poslušalci popolnoma prepustijo.  

Ne samo vrhunski kitarist, tudi izvrsten skladatelj. Po koncertu sva s fotografom kar lep čas čakala, da sva sploh prišla do Nejca, toliko ljudi mu je želelo čestitati. Štiriindvajsetletnik se je po opravljeni maturi na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani odločil za študij na Dunaju, najprej kitare (Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost) in potem tudi kompozicije (Konservatorij zasebne univerze). Z obojega je že diplomiral, letos ga čaka magisterij iz kompozicije, prihodnje leto pa iz kitare. Potem pa premišljuje še o kakšnem študiju, morda celo nadaljnji stopnji – doktoratu. »Na Dunaju sem že peto leto in izredno mi ustreza okolje, ki velja za središče evropske klasične glasbe. Zapustiti domače udobje je seveda težko, vendar zelo utrdi značaj. Glasbenik mora poskusiti tujino in iti v državo, ki mu največ ponuja za razvoj in tudi prihodnost.«

Za igranje kitare ga je navdušil Adi Smolar. Nejc v šali pove, da je kitaro začel igrati zaradi deklet. No, seveda je v vsaki šali malo resnice, a hitro zatem pojasni, da je pravzaprav velik vpliv nanj imel nekdo drug. »Glasbo sem imel že od nekdaj rad, moj večni idol je bil Adi Smolar. Zaradi njega sem začel igrati kitaro in sanjal, da bom kdaj igral v kakšnem svetovnem bendu. Ljubezen do klasične glasbe je prišla veliko pozneje. Obstaja tudi drug razlog: moj oče si je kupil kitaro, ki je potem samevala na omari, saj ne prihajam ravno iz glasbene družine. Zagledal sem jo in rekel, da bi jo igral tudi jaz. Kot klasičen glasbenik sem bil zelo pozen, kajti šele v sedmem razredu osnovne šole sem se odločil, da jo bom resno igral. Trdno sem bil odločen, da grem na srednjo glasbeno šolo, vendar še zdaleč nisem bil ambiciozen. Da je ambicija rasla, mi je pomagal odlični profesor Anton Črnugelj. Popoln profesor zame, kajti Tone (tako ga kličemo) vsakega učenca uči drugače; vsakogar dodobra spozna. Zato mi je ljubezen do glasbe predstavil postopoma in me ni že na začetku prestrašil. Kot profesor je deloholik in izredno natančen, nobena stvar mu ne uide, je zelo prijazen, vendar zahteva popolnost.«

Potrebno je veliko stroge samodiscipline. Nejca kljub mladim letom mnogi imenujejo za glasbenega virtuoza, kar številni dosežki in nagrade le še potrjujejo. Osebno je najbolj ponosen na opravljen zahteven izpit pri Alvaru Pierriju na Dunaju, h kateremu je zelo težko priti, saj ima vsako leto zelo veliko odličnih kandidatov in moraš kot kitarist res izstopati. Njegov velik kompozicijski uspeh, ki mu ravno tako veliko pomeni, je izdajanje skladb pri veliki priznani kanadski založbi Les Productions dOZ. Tako imajo tudi njegove skladbe odlično priložnost, da jih slišijo svetovni kitaristi in strokovnjaki, ki jih lahko sprejmejo za splošen repertoar. Lani je v sodelovanju s kolegom Makom Grgićem uresničil zanj zelo pomemben projekt, zgoščenko z njegovo glasbo, na kateri kot glavni kitarist igra Mak Grgić, k sodelovanju pa je povabil še po njegovem mnenju najboljše mlade slovenske glasbenike: flavtistko Evo Nino Kozmus, čelistko Karmen Pečar, violinista Domna Lorenza, pevko Ireno Preda in godalni kvartet Calisto.
Ob vsem tem, priznava, je življenje zelo naporno, ampak zelo lepo in izpolnjujoče. »Zelo veliko delam, saj veliko vadim, čas, ki ostane, namenim komponiranju ali učenju. Vzame veliko časa, ja, veliko ljudi pravi, da ima dan premalo ur, kar ni čisto res. Le dobro se moraš organizirati in optimizirati čas, ki ga posvetiš glasbi in delu. V teoriji je mogoče veliko narediti, v realnosti se pa zelo hitro zgodi, da ti čas spolzi med rokami. Zato je potrebna stroga disciplina.«

Navdih se preprosto zgodi. Obstajajo skladatelji, ki dobivajo navdih v naravi, lepoti, dogodkih, družbi, a Nejc ni eden izmed njih. »Pri meni se vse zgodi v sobi, pravzaprav kjerkoli, ko imam kitaro s sabo. Navdih pride iz zanimive muzikalne ideje, ki skriva v sebi neki potencial, in ne iz lepega sončnega zahoda. Morda kdaj tudi iz ljubezni (smeh). Mogoče tudi zaradi tega, ker imam glasbo za absolutno in čustvo zase, to pomeni, da ne samo imitira nam znana čustva, ampak jih ustvarja na novo. Ko enkrat dobim idejo, lahko je še tako banalna, in uvidim potencial, potem gre vse skoraj samo od sebe. Ne vem natančno, kako se bo skladba nadaljevala, vse se dogaja v trenutku. In pri vsaki skladbi se počutim, kot bi bil na začetku, strah me je, da ne bo dobra, da je ne bom zmožen dokončati.«

Poskuša biti vedno boljši. Kljub izjemnim dosežkom se Nejc Kuhar trudi biti še boljši. Njegova samokritičnost mu ne pusti počivati na lovorikah. »Vedno se primerjam z najboljšimi, ampak ko enkrat svoje kompozicije primerjaš s Stravinskijem, Prokofijem ali pa tudi katerim odličnim predstavnikom sodobne glasbe, uvidiš, koliko ti še manjka. Ampak bolj kot da bi me to prizadelo, me podžge, da poskušam biti boljši in boljši. Isto velja za kitaro.«

 Več v Jani št. 3, 17.1.2012