Bolezen in smrt očeta vaju je posebno povezala čustveno in intelektualno – k njegovi poslednji pesniški zbirki ste prispevali velik delež.
Oče si je želel, da Angeli izidejo na slovenski kulturni praznik, Prešernov dan. Pred boleznijo je imel napisanih štiriinštirideset pesmi na to temo, pisati jih je začel že pred več leti. Najprej so bili angeli prispodoba dečka, mojega pokojnega brata, nato je napisal cikel Soneti na Golgoti, kjer angel varuje mojega sina in bolj igrive angele. Med njegovo boleznijo, zlasti dva meseca pred smrtjo, so postajali angeli vedno bolj angeli bolečine, smrti, zadnje besede, molitve, angeli, ki se poslavljajo.
Pesem, ki se vas je izjemno dotaknila, je namenjena vaši mami, njegovi ženi.
Izjemno se me je dotaknila! Njegova pisava je bila skorajda nečitljiva; vsakič, kadar sem bila pri njemu, me je vprašal, ali sem pesmi pretipkala. Zadnje leto je bil ves čas na robu življenja. Kadar sem pesmi vzela domov, je vsa ta bolečina spet privrela: dostikrat nisem mogla prepisati niti ene besede, ker nisem bila sposobna – ves čas sem jokala. Oče je moral biti kar potrpežljiv z menoj, da sem vse prepisala: ko je bil na intenzivnem oddelku kardiologije, sem jih prepisala, zložila, on jih je pregledal, popravil … Ko je bilo njegovo stanje spet težko, so ga sprejeli v bolnico dr. Petra Držaja na Center za vojne veterane in zelo lepo so skrbeli zanj, tam je napisal Triptih o belem. Ponovno sem bila pred isto bolečino, ko sem pretipkavala, sem ga morala včasih vprašati, ali sem prav razbrala. Neverjeten je bil: čeprav so bile za njim štiri težke operacije, je večino znal na pamet, niti lista mu ni bilo treba pogledati. Njegov genij je bil navdušujoč! Razum je deloval izjemno, tudi intuicija, le roke ga niso več tako ubogale, da bi napisal toliko, kot si je želel. S pisanjem se je vlekel iz najhujših kriz.
Vi ste bili veliko z njim v tem zahtevnem letu, verjetno vam je bilo izjemno težko vedeti, slutiti, da se oče poslavlja, mu pomagati, poleg tega pa opravljati vsakdanje obveznosti.
Morala sem se zbrati in se osredotočiti na to, kar si je želel oče in mu je pomagalo. Njemu je poezija veliko pomenila: eruptivnost in njegov dionizičen šarm sta bila kljub bolezni neusahljiva, kar vrelo je iz njega! Vsakič, kadar je bilo njegovo stanje malo boljše, smo ga odpeljali domov, tudi lanskega septembra in je doma praznoval triinosemdeseti rojstni dan: takrat je umrl Lojze Slak, njegov prijatelj, in oče je napisal nekrolog. Še poprej je na začetku poletja umrla očetova sestra in ji je napisal pesem. To je bila težka izguba zanj in za vse nas. 
Tone Pavček je z neizmerno življenjsko močjo in radostjo prehajal žalosti, ki so ga srečevale v življenju: kako je on sam zaznaval svoje odhajanje?
Verjel je v svoj vitalizem, bil je velik borec. Vse življenje je bil izredno delaven in discipliniran, z isto disciplino in vztrajnostjo se je bojeval za droben napredek. Hvaležen je bil izjemnim zdravnikom, zlasti dr. Nadi Kozjek Rotovnik, iskreno je bil hvaležen vsem, ki so mu pomagali. Oklepal se je vere v življenje, ljubezni do najbližjih. Verjel je v besedo. Ni mu bilo vseeno, kakšne bodo njegove zbirke, kako bo z njegovo pesniško zapuščino. Še je ostalo njegovih pesmi, tudi otroški pesnitvi – Svit in Nina sta izšli posthumno, pri Mohorjevi družbi, a sva skupaj izbirala formate knjig, gledala ilustracije, prelome; čeprav je bil ves v cevkah, ga je delo vleklo naprej. Da bi videl in doživel! Zato je bil neizmerno vesel predstavitve slikanic Juri Muri po Sloveniji in Romeo in Julija Založbe Miš v sredini septembra v Kliničnem centru. Vedno si je želel biti v družbi, želel se je pogovarjati z ljudmi, njega je stik z ljudmi, ljubezen do poezije in ljubezen do družine, zlasti mame in vnuka, zelo držala pokonci.
V enem od najinih pogovorov mi je dejal, da je znova zaljubljen v svojo ženo.
To je pa lepo! Mislim, da je to res. Zelo predano mu je stala ob strani, mu pomagala, brez nje ne bi mogel ustvariti tako velikanskega opusa in biti tako zelo prodoren kot javni človek. On je bil seveda genij, izjemen mislec, intelektualec, toda če ne bi imel ob strani nje, ki ga je razumela in podpirala, mu omogočila, da je bilo življenje podrejeno njegovemu geniju, po mojem mnenju ne bi zmogel vsega tega.
Ko je Tone razlagal o ljubezni do vina, o ljubezni do zemlje, do solin, tudi o ljubezni do frfotavih krilc, je prekipeval – če bi bila njegova žena in vaša mama drugačna, bi jo lahko to tudi sesulo.
Moja mama je inteligentna ženska in inteligentne ženske ne more sesuti možev navdih, lahko pa ga ceni. Pesnikova žena dobro ve, da je frfotavo krilce metafora tudi za pravo ustvarjalnost, ki je vedno polna erosa in že v osnovi libidalna.

Več v Jani št. 13

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ