Ko sem srečala Nenada, mu ni bilo videti, da ga je kdaj zadela možganska kap. V Tivoliju mi je prišel nasproti s čvrstim korakom in širokim nasmehom na obrazu. Njegov zdravnik, nevrolog prof. dr. Tone Grad mi je že pred pogovorom namignil, da je Nenad vesel in nenavaden mladenič, ki vliva spoštovanje in spodbudo vsem, ki tako hitro obupamo. Šele ko mi je Nenad ponudil roko, sem lahko opazila, da ima težave z njo. Še vedno je desnica kakor v krču, čeprav z njo lahko giblje, vendar se mora posebno potruditi. Za vse, tudi za to, da vzame skodelico s police v kuhinjski omarici ali zobno krtačko v kopalnici, da iztisne zobno kremo, da se obrije, za vsa vsakdanja opravila, ki jih drugi opravimo mimogrede, ne da bi se zavedali, kakšno srečo imamo, da to počnemo zlahka.

Življenje od začetka. »Nenadoma nisem vedel za nič. Nisem mogel govoriti, čeprav sem bil pri zavesti in sem vedel, kaj se okrog mene dogaja,« pripoveduje Nenad. Fanta so z reševalnim vozilom odpeljali na urgenco na Klinični center, tam so bile stvari kar kmalu jasne. »Prevzeli« so ga nevrologi pod vodstvom prof. Grada, o katerem Nenad govori s spoštovanjem in ljubeznijo. Človek kar ne bi verjel, da lahko nekdo o nekem zdravniku pove toliko dobrega. Bolj smo vajeni kritike. »Najprej sem bil na intenzivnem oddelku, ker sem bil menda v življenjski nevarnosti,« pravi Nenad. Pri tako obsežni možganski kapi je bilo posebno »darilo«, čeprav se to sliši še tako čudno, da je sploh preživel. Verjetno je pripomoglo mlado in krepko telo. Nenad se je veliko ukvarjal s športom, predvsem tenisom in tudi smučal je zelo rad.
Pozneje so ga prestavili na oddelek, in ko so zdravniki zanj naredili vse, kar so lahko, je prišla vrsta nanj. Vse naprej je moral narediti sam.

Več v Jani št. 17, 24.4.2012