Sedimo v prekrasnem vrtu dvostanovanjske hiše v Podgradu, v kateri poleg Barbare in Slavka Megliča ter, zdaj že skoraj leto dni tudi uradno njunih, otrok Antonija, Kristjana in Stefi živijo še Barbarin brat Slavc, njegova žena Maja in njuna otroka Nina in Rok. V drugi hiši na skupnem dvorišču živijo Barbarini starši, oče Lojze in mama Slavka. Oče Lojze Turk ima pet bratov in sestro. V isti ulici v Podgradu tako živijo še trije Barbarini strici in teta, njihovi otroci in vnuki, en stric živi v Šentjerneju in še eden v Gotni vasi. Družina je zelo povezana, in če vam povemo, da se vsak dan (in to resnično vsak dan!) ob osmih zjutraj in ob štirih popoldan v eni od hiš po ustaljenem vrstnem redu in v veselem razpoloženju pije skupna kava, smo vam najbrž s tem dovolj povedali o njihovi medsebojni povezanosti.
Ko sta Barbara in Slavc širši družini in seveda tudi Slavčevi mami Anici, očetu Tonetu in bratu Toniju, povedala, da sta se po vseh teh bolečih poskusih, da bi zaplodila otroka, odločila za posvojitev, so ju vsi soglasno podprli in jima vsak po svoje ponudili svojo pomoč. Kot pravita Megličeva, brez te podpore najbrž ne bi zdržala vseh resnično težkih preizkušenj.
Mami! Oči! Potem ko sta ugotovila, da je v procesu posvojitve otrok v Sloveniji dopuščena zakonska možnost, da si lahko biološki starši in posvojitelji po letu dni premislijo, sta se Barbara in Slavc odločila za posvojitev v tujini. Zanimala sta se za možnosti posvojitve v Makedoniji, Rusiji in Ukrajini ter se končno odločila za zadnjo. »Pred začetkom zbiranja dokumentov sva se namreč morala odločiti za enega izmed ukrajinskih odvetnikov. Prvi, finančno ugodnejši, je priporočal posvojitev dveh ali treh otrok, drugi, veliko dražji, pa posvojitev enega otroka. Odločila sva se za prvega, in to z možnostjo posvojitve od enega do treh otrok, čeprav takrat še vedno nisva razmišljala o tem, da bi posvojila dva ali tri otroke. Ko sva iz Ukrajine dobila odgovor, da lahko začneva zbirati predpisane dokumente, sva se začela zavedati, da je pred nama velik korak,« pripoveduje Barbara, medtem ko se v njenem naročju stiska Stefanija. Tudi fanta jo poslušata z zanimanjem in svetlečimi očmi. Otroci med pogovorom občasno kaj vprašajo ter dodajajo svoja mnenja in pripombe. Med pogovorom se tudi neštetokrat sliši: »Mami! Oči!«
»Da, zelo pestro je,« prikima nekoliko manj zgovoren, a nasmejan Slavc, ki sta mu fanta neverjetno podobna in v katerega naročju se izmenjujeta navihani Kristjan in nadvse zgovorna Stefanija. Štirinajstletni Antonio, ki je videti že malo resnejši fant, se pogovarja z nami in pove, da ga je bilo pred odločitvijo za odhod v Slovenijo strah edino zato, ker sta se mu zdela Barbara in Slavc premlada. Običajno so posvojitelji, ki so jih otroci videvali v sirotišnicah – in glede tega so mu pritrdili tudi starši –, veliko starejši, najpogosteje gre za pare v petdesetih letih. Moramo vam povedati, da vsi trije otroci izvrstno govorijo slovensko. Od začetka junija, ko so prišli, do septembrskega odhoda v šolo oziroma vrtec so popolnoma obvladali slovenski jezik.
Papirna vojna. Sprva sta se zakonca torej pogovarjala, da bosta oddala vlogo za enega otroka ali največ dva. Najprej sta namreč hotela posvojiti samo enega. Novembra 2010 sta začela zbirati dokumentacijo: morala sta pripraviti deset dokumentov in opraviti zdravstvene preglede (kar zadeva spolno prenosljive bolezni, pregled pri psihiatru, dermatologu in pulmologu s testom za TBC, preverjanje splošnega zdravja, narko-toksikološki test, test na sifilis in HIV). Zbrala sta vse podatke o lastništvu, premoženjskem stanju, stanovanjskih razmerah, potrdilo o zaposlitvi in osebnem dohodku, poročilo Centra za socialno delo Novo mesto o primernosti posvojitve, podpisano izjavo, da bosta otroka v enem mesecu prijavila na konzulatu Ukrajine v Sloveniji. Vsem tem potrdilom so sledile še overitve podpisov in priprava dokumentov za tujino. V dveh mesecih sta vse končala in kmalu je iz Ukrajine prispel odgovor, naj se 17. marca oglasita na ukrajinskem Državnem uradu za posvojitve v Kijevu.
Več v Jani št. 22, 29.5.2012
