O tem, kaj ga čaka na začetku septembra, ni veliko in na glas govoril, vendar je obljubil, da se po srečnem koncu oglasi in poteši našo radovednost. Zoran Predin je mož beseda, humor ostaja z njim, tudi kadar govori o tako resni izkušnji, kot je štiriurna operacija na srcu. Zdaj okreva doma, je brez šivov in lahko že hodi, misli pa mu že uhajajo k novim projektom – koncertu za zaljubljene, osvajanju Balkana, pred kratkim izdani knjigi in promociji knjige njegove žene Barbare.
Najprej me zanima, kakšna operacija natančno je za vami?
Imel sem prirojeno dvolistno srčno zaklopko, normalna je trolistna, in sčasoma se mi je obrnila v srce in razširila aorto do te mere, da je obstajala nevarnost, da žila poči. Če bi počila po dolžini, danes ne bi mogel odgovarjati na vaša vprašanja, zato je letos spomladi operacija postala nujna. Kirurg prof. dr. Borut Geršak mi je s svojo ekipo zožil aorto in zamenjal zaklopko. Dobil sem novo iz govejega tkiva, kar pomeni, da me bodo Indijci v prihodnje mogoče malo postrani gledali.
Je to rutinska operacija?
V bistvu da. Približno trideset podobnih opravijo v Kliničnem centru vsako leto. Ampak nobena ni enaka in vedno je prisoten tisti nesrečni odstotek verjetnosti, da lahko gre kaj narobe. Moj prvi cilj je bil, da se zbudim brez listka na nožnem palcu. Rekel sem si, če listka ne bo, bo vse drugo v redu.
Vas besedna zveza rutinska operacija morda pogreje, razkuri?
Operacija je trajala štiri ure, medtem sem bil kot hlod pritrjen na mizo, priključen na umetna pljuča in umetno srce. Po operaciji so me spet pognali v avtopogon, čez prsi me je krasila prekrasna brazgotina, takšna za na bazen, podoben sem bil pralnemu stroju, saj so iz mene lezle različne cevi, nekaj iz vratu, ena iz prsnega koša, ena iz moškega ponosa, ampak vseeno sem bil srečen kot pes in se režal kot pečen maček. Kaj bi lahko bilo tu rutinskega razen psa in mačka, ki sta res vsakdanji in običajni domači živali, pa ne vem.
Kdaj so se začele težave z vašim srcem?
Pred tremi leti, ko mi neke sobote ni uspelo prinesti rdeče pese iz hladilnika. Najprej so mislili, da imam težave nevrološkega značaja, pa me je kaj kmalu razveselila diagnoza, Predin, vi nimate nič v glavi. Potem so zdravniki iskali naprej in našli mojo prirojeno srčno hibo.
In ko je postalo resno, vas je zajela panika? Kako ste se odzvali?
K sreči mi je pravočasno uspelo opraviti vse profesionalne obveznosti in izpolniti vse poslovne pogodbe. Ker sem samozaposlen in živim samo od svojega dela, sem se čez poletje vrgel na glavo v nastopanje. Zavedel sem se, da moram jesensko luknjo v družinskem proračunu pokriti, dokler mi še zdravje služi. Napravil in posnel sem nekaj novih pesmi, končal svojo prvo knjigo zgodb z naslovom Druga žena v haremu, ta je v samozaložbi septembra tudi izšla. Imam veliko družino in za paniko ni bilo časa, še posebej ker sem se odločil, da se moram zbuditi brez listka na nožnem palcu.
Je bil to prvi tak resen zdravstveni poseg za vas v življenju?
Manjka mi kost v levem komolcu, moj slepič je končal v smeteh, nekajkrat sem si zlomil nos, ampak to so bile prave malenkosti proti rekonstrukciji moje glavne pumpe. Odgovor je da.
Bi že lahko rekli, kako je vse dogajanje okoli operacije spremenilo vaše življenje?
Zdravje bolj cenim, kot sem ga nekoč, pa tudi življenje ne bo več samoumeven čas, ki nam je pač usojen. Ko se pred operacijo posloviš od najbližjih, si sam pri sebi obljubiš, da do njih ne boš nikoli več površen. Srečen sem, da bom lahko obljubo držal. Novi Zoran bo vsekakor boljši od starega.
V javnosti ste operacijo sicer omenili v intervjuju za Ekipo, vendar je pozneje niste več želeli omenjati. Dejali ste, da ste vraževerni. Nam lahko to malce bolj pojasnite, prosim?
Vraževernost? Zakaj pa ne? Pravzaprav niti sam nisem natančno vedel, kaj me čaka in kdaj me čaka in kako se bo vse skupaj obrnilo. Zato mi je bilo zelo neprijetno govoriti o tem. Naša družina je zaradi mene preživljala zelo težke trenutke, zato se mi ni zdelo primerno v medijih na pamet govoriti, kaj bo, če bo.
Česa ne boste več mogli, ne boste več smeli početi po takem posegu?
Najbolj bom pogrešal igranje košarke. Moja tradicionalna nedeljska rekreacija in druženje s prijatelji sta mi res veliko pomenila. Ampak življenje gre naprej in pomembno je, kaj vse bom pa lahko počel z novim srcem! Z Barbaro bova spet cele dneve skupaj. S Črtom bom končal osnovno šolo, z Žigom bom maturiral na mednarodni maturi, z Zarjo bom obiskoval njene modne revije, z Rokom in Saro bom v Londonu slej ko prej osebno spoznal Leonarda Cohena, napisal in posnel bom en kup novih pesmi, pravkar si Željko Bebek izbira eno mojo za svoj novi album, skratka, ujel bom svojo lučko na koncu tunela.
Ste v bolnišnični postelji ugotovili kaj novega o sebi, svetu? Prišli morda do kakšnega spoznanja več?
Ne še. Spoznanja se me izogibajo, kot se resnica javnosti. Je pa možno, da se bo, ko bom trdno spal, kakšno le pretihotapilo vame in da bom potem bolj disciplinirano ločeval odpadke.
Ste prejeli kakšno pismo podpore od oboževalcev, oboževalk?
Sem, veliko, in vsem bi se rad na tem mestu zahvalil. Nisem se zavedal, da sem tako bogat, da imam toliko prijateljev. To je pravzaprav odgovor na prejšnje vprašanje.
Katero pismo dobrih želja ste si še posebej zapomnili?
Ustno pismo moje Barbare. Z novim srcem jo bom lahko imel še bolj rad.
Ste kaj pomislili na to, da imate težave s srcem, ker ga preveč »uporabljate«? Glasba iz srca, pesmi o srčnih zadevah, ženske okoli vas …
Ne. Zadeva je ravno nasprotna. Te stvari koristijo srcu in ga krepijo. Naj vam za konec povem še nekaj. Barbara je po operaciji dobila mojo staro zaklopko v alkoholu, v majhni škatlici za domov, za spomin. Zadeva je še najbolj podobna nekvalificiranemu koščku žilavega mesa, ki ne bo videl golaža. Ampak vseeno, Barbara ima dobesedno košček mojega srca in ne glede na vse romantične pesniške metafore jo zdaj nagovarjam, da bi dali zaklopko plastificirati in bi iz nje lahko naredili imenitne uhane ali vsaj obesek za ključe.
