Z njima smo se pogovarjali tik pred Nickovim nastopom v Stožicah.
Prvič v rodnem kraju
Duška in Boris Vujicic sta bila tokrat prvič na turneji s sinom. »Bojim se letal,« je priznala mama Duška in smeje dodala: »Pa tudi intervjuji me delajo nervozno.« Pred srečanjem so nas opozorili, da je mama zadržana in da bo bolj tiho. A je bilo daleč od tega: zakonca Vujicic sta podobno karizmatična, simpatična in odprta kot njun sin. In seveda imata neverjetno moč. Morebiti imata tudi nekaj tistega srbskega »inata«, trme, s katero sta se lotila življenja s sinom brez okončin. Prepričana, da bo njun sin tako kot vsi otroci.
Njuni družini sta iz Srbije. Recimo, da sta druga generacija priseljencev v Avstralijo, čeprav sta bila oba rojena v Vojvodini. A sta se njuni družini preselili, ko sta bila še otroka. Njegova družina je iz Banata, njena iz Srema. Njegova družina je emigrirala leta 1969, njena 1964. Ona se ne spomni veliko o svoji domovini. »Povedali so mi, da smo šli čez Slovenijo v Avstrijo in od tam v Avstralijo, to je pa tudi bolj ali manj vse, kar vem.« Boris pa se spominja več, saj je v Vojvodini hodil v šolo: »Celo Slovenije se spomnim, kjer smo bili na šolski ekskurziji. Šli smo v Postojno in v Novo Gorico.«
To, da je Nick tokrat gostoval v njuni rodni deželi, je bil tudi glavni razlog, da sta se mu pridružila na poti. Letos je Duška prvič obiskala Srbijo, Boris pa je bil tam enkrat s hčerko. Med obiskom sicer ni šel v rodni kraj, je pa srečal nekaj sorodnikov: »Teta je stara 86 let in smo se srečali v Beogradu. To je mamina sestra in spominjam se je iz otroštva.«
Duška in Boris med seboj govorita angleško. »Moja srbščina ni ravno briljantna,« se je skoraj opravičevala Duška. »Zato tudi Nicholas ne govori srbsko, razen nekaj malega, kolikor se je naučil od starih staršev. Ne grajajte me zaradi tega, vem, da bi se morala z njim pogovarjati v tem jeziku, a sem se vedno počutila lagodneje, če sem govorila angleško.« Nasprotno pa Boris rad govori srbsko. Tako je naš pogovor potekal v mešanici obeh jezikov. In svojega sina dosledno kličeta Nicholas.
Od šoka do jeze
Verjetno ni treba poudarjati, kako ponosna sta na svojega prvorojenca. »Neznosno sva ponosna. Ko je bil rojen, si res nisva mislila, da bo prišel tako daleč,« je poudaril Boris. Duška pa je takoj razložila, kaj se je dogajalo ob njegovem rojstvu, ko sta popolnoma nepričakovano in šokirana ugotovila, da njun sin nima okončin.
Duška je delala kot babica. Med nosečnostjo se je pazila in vse delala tako, kot je bilo zapovedano. Bila je na dveh ultrazvokih, a na nobenem niso opazili, da bi bilo z Nicholasom kaj narobe. »Ko sem šla na prvi ultrazvok, sem imela občutek, da nekaj ni prav. Ne vem, od kod sem dobila ta občutek. A hotela sem vprašati, naj mi pokažejo, kje ima roke in noge. Pa so me vprašali, ali želim vedeti spol otroka. Zdravnik je rekel, da je to lahko ugotoviti, ker ima spodvite noge in se takoj vidi, da je fantek. Seveda sem bila navdušena in sem pozabila vprašati, naj mi pokaže okončine.« Dušanka res ne ve, od kod ji v nosečnosti ideja, da njen otrok ne bo imel rok in nog. Nihče v družini ni imel česa takega, sploh nikoli ni slišala za kaj takega. Dokler se ni rodil njen sin.
»Ja, bil je velik šok. Pripravljali so me za carski rez, ker se je malce zataknil. Nato so rekli, ne, ne, kar potisnite. In sem. Ko je prišel ven, mi ga niso položili na trebuh, tako kot to storijo ponavadi. V sobi je zavladala tišina. Začela sem spraševati, kaj je narobe z mojim otrokom. A je bila še vedno tišina. Babica, ki je stala ob meni, je jokala. Še enkrat sem vprašala, kaj je narobe z njim. Nato so mi povedali. V hipu sem omedlela.« Ko so ga zavili in ji ga prinesli, so rekli, da je sicer zdrav. Držala ga je v rokah in se spraševala: »Kaj lahko ta deček sploh naredi? Bila sem tako šokirana.«
Tudi Boris je bil v porodni sobi. »Ko se je rojeval, sem zagledal njegovo ramo in zazdelo se mi je, da nima roke. Nič nisem rekel. Šel sem ven, saj veste, moški smo malo bolj šibki kot ženske. Zdravnik je prišel za menoj in mi rekel, da mi mora povedati nekaj o sinu. Ja, vem, nima roke, sem rekel. Ne, nima rok in nog, mi je povedal. Obsedel sem na hodniku, brez besed, šokiran. Nato sem šel pogledat Nicholasa – bil je zavit in bil je prelep otrok.«
Nekaj dni sta bila v takem šoku, da o otroku sploh nista govorila. Ko je Boris po dveh dneh prišel v bolnišnico na obisk, pa ga je Duška okarala: »Kaj si ne zaslužim šopka rož, ker sem ti rodila sina?« Zdrznil se je: »Ja, seveda, sina imava.« »Opravičil sem se ji, takoj stekel v cvetličarno in ji prinesel rože.«
