Prejšnji četrtek so se številne knjigarne v Veliki Britaniji odprle uro prej. Zato, da bi nestrpni bralci šestdeset minut prej prišli do knjige, ki je postala uspešnica – in menda najuspešnejša knjiga letošnjega leta –, še preden je sploh izšla. Še preden je bilo sploh znano, kdaj bo izšla. Še preden jo je kdo prebral. Še več, še preden so bralci, ki so v tisočih, v stotinah tisočev pošiljali prednaročila, sploh vedeli, kakšen bo njen naslov. Ampak vedeli so bistveno: napisala jo je J. K. Rowling. Samo za odrasle.

Kaj zdaj? Zadnja knjiga o Harryju Potterju je izšla leta 2007, leto zatem še The Tales of Beedle the Bard, potem pa nič več. Nihče ni vedel, kaj počne Joanne Rowling in kaj namerava početi s preostankom svojega življenja. Nikoli več ji ni treba napisati niti črke, razen sem in tja podpisati kakšen ček – njeno premoženje cenijo na 520 milijonov funtov (kakšnih sto milijonov je pa že razdala v dobrodelne namene). Ženska je, pravijo, bogatejša od britanske kraljice. Sedem knjig o Potterju so prodali v skupni nakladi 450 milijonov izvodov, osem filmov je prislužilo več kot 7 milijard dolarjev. Čeprav je rekla, da je zgodba o malem coprniku končana, je nekoč v oddaji pri Oprah Winfrey dražila gledalke, da bi »zagotovo lahko napisala še osmo, deveto in deseto knjigo (o Potterju). Mislim sicer, da sem zaključila, a nikoli ne veš …«

Zdaj vemo, kaj je Rowlingova počela vsa ta leta: pisala je. Ne, nič čarovniškega. Samo svojo prvo knjigo za odrasle. 

Smo zasledili kanec histerije? To smo sicer že vedeli, a vseeno: ženska ima vsekakor občutek za dramatičnost. Na začetku leta je priznala, da piše novo knjigo. Ne za otroke. Bralci so ponoreli. Februarja so slovesno razkrili, kdaj naj bi izšla: 27. septembra. Bralci so se kar naročali. Aprila so izdali naslov, The Casual Vacancy. Bralci so bili že čisto histerični. Julija so prvič pokazali naslovnico in pri nekem časopisu so najeli strokovnjaka za oblikovanje, da bi jim pomagal razvozlati njen pomen: kako za vraga si razložiš rdeče platnice (z rumenim okvirjem in belimi črkami), na katerih je samo obkljukan kvadratek, kot pri kakšnem vprašalniku? O čem knjiga govori? V kateri žanr spada? Kajti, smo to že omenili, Rowlingova ni tega namignila niti z besedo. Razširile so se govorice, da gre za kriminalko. Rowlingova še vedno ni nič povedala. Nihče je ni smel prebrati, celo založba ne. Tudi literarnim kritikom romana niso pokazali, zato so ti, kot se je nekdo ponorčeval, »objavljali preliminarne ocene, v katerih so razkrili, kaj mislijo, da bodo mislili o knjigi, ki je sploh še niso prebrali«.

Eni sami samcati Guardianovi novinarki so dovolili prebrati rokopis, vendar je morala pred tem »podpisati več pravnih dokumentov, kot če bi kupovala hišo«, rokopisa ni smela odnesti s seboj, vseh petsto strani je morala prebrati v prostorih založbe. Potem je imela še intervju z avtorico, vendar za vse na svetu ni smela izdati, kje ima Rowlingova v Edinburgu, kjer živi, svojo pisarno. In Francozi so na Guardian poslali svojega novinarja, ker se jim je že to, da je kolegica sploh prišla do intervjuja, zdelo zares pomembna zgodba.

Medtem so knjigarne pobrale več prednaročil kot za katerokoli knjigo letos in število prednaročil na spletu je krepko preseglo milijon. Tole si od nove knjige obeta založba: »Največja uspešnica se praviloma prodaja za dvajset odstotkov bolje kot naslednji naslov na seznamu, uspešnica J. K. Rowlingove pa se bo prodajala dvajsetkrat bolje.« In zaradi vsega tega so prejšnji četrtek knjigarne odprli ob osmih zjutraj, ko je potekel embargo na prodajo.

Saj ni bilo čisto tako, kot pri prodaji novega Applovega i-phona, in ne povsem tako, kot pri prodaji nove knjige o Potterju, a kljub temu, bilo je precej divje. 

Čistunom prepovedano? Ena od stranskih, a nadvse dobrodošlih posledic histerije okrog Harryja Potterja je bila ta, da so začeli strastno brati celo tisti mulčki, ki prej niso marali knjig. In prav na to je merila nedavna karikatura v časopisu: dva mulca gresta mimo izložbenega okna, v katerem je nova knjiga Rowlingove, in eden pravi: Ne moti me, da je majčkeno popoprana, če bo le odrasle pripravila do branja.

Saj.

The Casual Vacancy – v nasprotju s pričakovanji – ni kriminalka. Je črna komedija, socialni komentar, družbena drama. »Oglašujejo jo kot črno komedijo, meni pa se zdi bolj komična tragedija,« je pojasnila avtorica.

Naslov meri na nenadoma izpraznjeno mesto v mestnem svetu podeželskega mesteca. Izmišljeno mesto Pagford je malce podobno mestecu Tutshill, v katerem je odraščala Joanne Rowling. Na videz je Pagford idilično angleško podeželsko mesto, a pod površjem vre, zraven je namreč naselje s socialnimi stanovanji in problematičnimi stanovalci. Če prepričajo samo še enega svetnika, da glasuje z njimi, lahko v mestnem svetu izglasujejo, da bo naselje prišlo pod drugo občino in ne bo več njihov problem. (Ne, ne, ne, mi nismo taki, so povzdignili glasove v Tutshillu. Pri nas nismo razdeljeni po socialnih razredih, pri nas se vsi odlično razumemo!) In tako se začne neusmiljena borba za sedež v mestnem svetu, ki sproži totalno vojno. Med vsemi – med starši in najstniki, med možmi in ženami, med učitelji in dijaki. Tole ponuja Rowlingova svojim bralcem v novi knjigi: prostitucijo, zasvojenost z mamili, razredni boj, najstniški seks, posilstvo in samomor.

In če ji to zamerite, je to samo vaš problem. »Niti malo se mi ne zdi, da sem se kdaj skušala prikazovati kot varuška vaših otrok ali kot njihova učiteljica,« je rekla Rowlingova. »Vedno sem bila povsem odkrita, se mi zdi. Jaz sem pisateljica in pisala bom tisto, kar jaz hočem.«

To ni knjiga za otroke. To definitivno, zagotovo, absolutno ni knjiga za otroke. 

Kaj vas teži? Rowlingova je dvakrat potrebovala pomoč psihoterapevta: ko je bila revna in ko je obogatela. Prvič takrat, ko je kot samohranilka ob socialni podpori vzgajala hčerko in pisala prvo knjigo o Harryju Potterju, drugič takrat, ko je s knjigami o malem čarovniku nepričakovano postala slavna pa zelo, zelo bogata in se ji je svet obrnil na glavo. Obakrat ji je »zares pomagalo«, je rekla. Bila je prva pisateljica, ki je postala milijarderka samo s pisanjem, in kaj takega ti zares temeljito spremeni življenje (no, domnevamo). »Ne pričakuješ problemov, ki jih to prinese. Tako zelo sem hvaležna za to, kar se je zgodilo, in ne razumite tega kot jadikovanje, vendar človek res ne pričakuje takega pritiska – bombardirajo te s prošnjami. Zdelo se mi je, da moram rešiti probleme vseh. Name se je zgrnil pravi cunami zahtev. Čutila sem, da mi je vse zraslo čez glavo. Strašno me je skrbelo, da ga bom polomila.«

Ni čudno, da je potrebovala pomoč.

Zdaj je pisateljica, olajšano poroča Guardian, veliko bolj umirjena in srečno klepeta o ideji za roman: »Jasno, za dobro idejo je moralo biti neko prevozno sredstvo.« Pri Potterju je bil to vlak, »tokrat pa se je zgodilo na letalu. In pomislila sem, lokalne volitve! Takrat sem preprosto vedela. Imela sem tisto čisto fizično reakcijo, ki jo dobiš ob ideji, o kateri veš, da je prava: naval adrenalina, čista kemija. Zgodilo se mi je pri Harryju Potterju in tudi tokrat. Po tem vem.«

Čeprav je v romanu tudi seks, ne pričakujte Petdeset odtenkov sive. Ne, ni prebrala razvpite trilogije (ker je to obljubila svojemu uredniku), a se ji ne zdi, da veliko zamuja. »Nazadnje prideš do zelo zdrave točke, kjer se povsem odklopiš. Čisto zares. In jaz sem zdaj tam. Pet let je bilo nebeško, vznemirljivo, čista svoboda. Jaz sem najsvobodnejša pisateljica na svetu. Pišem lahko, karkoli se mi zazdi. Moje položnice so plačane – vsi vemo, da imam dovolj denarja –, z nikomer nisem imela pogodbe in zavest, da imam v glavi vse te like, o katerih se ni nikomer drugemu niti sanjalo, to je bilo neverjetno. Bila je čista radost. Pet let je bil Pagford moj in samo moj. To mi je bilo strašno všeč. Ta roman sem napisala natanko tako, kot sem ga hotela napisati. In uživala sem.«

Nekaj časa je razmišljala o tem, da bi knjigo objavila pod psevdonimom. »A v nekaterih pogledih je tako pogumneje, se mi zdi. Najhujše, kar se lahko zgodi, je to, da bodo vsi rekli: 'No, tole je bilo res obupno, naj raje piše za otroke,' in to že lahko prenesem. In zato jo bom poslala v svet. Če pa bodo rekli: 'Grozno zanič je, drži se raje čarovnikov,' seveda ne bom skakala od sreče, vendar bom preživela. Bom že preživela.«

Prve kritike so brez izjeme dobre in niti en kritik ne omenja čarovnikov. 

Vas to na kaj spominja? Rowlingova piše o sodobni Britaniji – »Veliko resničnega materiala sem imela v sebi, verjemite,« je rekla – ampak stvari, o katerih govori, zvenijo strašansko domače. »Koliko je takih, ki lahko razumejo nekaj, česar niso sami skusili? Veliko ljudi – in predvsem ljudje, ki sedijo v vladi – pravi, 'no, meni je uspelo' ali pa 'tako je tole naredil moj oče' in podobne banalne fraze. Misel, da so imeli drugi ljudje morda drugačno izkušnjo in da so njihove odločitve, prepričanja in ravnanje zaradi tega morda povsem drugačni od naših, se mnogim sicer inteligentnim ljudem nikoli ne utrne. O revnih se govori, kot da so nekakšna homogena masa, kot ovsena kaša. Misel, da so tudi oni posamezniki in da so tam, kjer so, iz zelo različnih razlogov, je nekaterim prav tako čisto tuja.

Govorijo o neodgovornih najstniških mamicah, ki hočejo socialno stanovanje. No, kaj ni tragično, da se to nekomu zdi višek varnosti? Kakšno bi bilo po vašem življenje, če bi bila to edina pot, ki bi jo videli zase? Vendar ne vem, ali se nekateri to sploh kdaj vprašajo. Ozračje se spreminja v nekaj strahovito znanega (od volitev 2010, na katerih so na oblast prišli konservativci, op. p.), mene zelo spominja na zgodnja devetdeseta, ko je prišlo do prerazdelitve socialne pomoči, in nenadoma gre enostarševskim družinam majčkeno slabše. Ampak ko si v taki situaciji, zate to ni majčkeno. Celo desetak na teden pomeni ogromno razliko. In ja, zveni znano. Čeprav sem začela pisati pred petimi leti, ko nismo imeli koalicije, je med pisanjem roman postajal vedno bolj relevanten.«

Vas to na kaj spominja?