Ljerka Belak, prvakinja SLG Celje (dvaindvajset let) in MGL (do upokojitve), ki se je v svoji bogati igralski karieri posvečala tudi lutkam ter osvojila radijske poslušalce in gledalce pred malimi zasloni, ima za seboj zanimivo in hkrati težavno življenjsko pot, ki bi bila vredna romana. Zadnje čase je razburkala javnost s svojim izbruhom jeze v nacionalkinem Tedniku (»Vsi smo jezni in razočarani! Dosti imam!«), in dami, ki se je znala s svojimi zares velikimi problemi odločno spopadati, seveda verjamemo. Čedna štiriinšestdesetletna gospa, ki živi v čarobni hišici blizu Ljubljane ter ljubi in je ljubljena, je odločna, tudi kadar razpreda niti intime: »Na svetu živi samo en človek zate! Samo en!«
Vaša pot ni bila najlažja, mama samohranilka ste bili že v najstniških letih.
Vse že veste o meni (gromek smeh). Saj se nisem zavedala, kako hudo je in da si rešujem življenje, kar rinila sem naprej, kot da bi me vodila neka sila od zgoraj, in sem se prebila.
Pa vam je bilo kdaj tako hudo, da bi obupali?
Nikoli! Je pa res, da nekateri moji najbližji rečejo, da sem včasih neizprosna – morda mi je to ostalo od nenehnih bojev. Nisem hudobna, ne, na ljudi vedno mislim: če imam kaj odveč, podarim, dajem naprej, tako kot sem tudi jaz kaj dobila. To so malenkosti, a ti naredijo življenje! Mene je Svetlana (Makarovič) skozi študij in tudi prej oblačila, prav tako mojo hčer.
Pri koliko letih ste rodili?
Hči se je rodila štiri dni pred mojim osemnajstim rojstnim dnem. Življenje je takrat teklo grozno, ampak to, da imam otroka, se mi je zdelo fantastično – obema, tudi hčerkinemu očetu, se je zdelo tako. Mama mi je umrla, jaz sem dobivala socialno podporo, bila sem brez vseh dohodkov, in s tistim denarjem sva šla kupit majico za medvedka in se veselila otroka: nič se nisva spraševala o tem, ali bomo zmogli, ne, to je bilo eno samo veselje! Potem so pa nastale grenke stvari – o tem nisem še nikoli govorila: pri njih, družini hčerinega očeta, na Roški, sem bila za novo leto, in ker sem bila noseča, so rekli, naj ostanem, in sem, do februarja, ko sem rodila. Seveda so mi tam dajali jesti, toda pri njih sem delala težka dela – roke sem imela čisto krvave od pranja perila na roke za vso družino in še takrat, ko sem šla rodit, sem nosila premog. Ko smo tri dni po porodu prišli k nesojeni tašči z rešilcem in dojenčkom, je rekla, da pri njej ne bomo.
Prosim?
Ja. Tisti, ki je vozil rešilni avto, je jokal, jaz sem jokala – nisem vedela, kam naj grem. In potem se je človek, ki je vozil rešilca, spomnil, da sva z dojenčkom lahko pri njemu na divanu kljub majhnemu stanovanju in družini. No, pa smo se spomnili na kolega in njegovo mamo, patronažno sestro – ona je našla prostor v materinskem domu. Partner, takrat je imel 19 let, je tudi jokal in nato odšel domov. Kasneje je neka oma iz njihove hiše rekla, da bom živela pri njej, če me »tašča« noče, in čez mesec dni sem bila spet na Roški z otrokom. In potem se je začel pekel, pekel. Že takrat sem se zaklela, da če bo moja hči pripeljala domov otroka, ki bo črn, rumen, zelen – ji bom pomagala. Leta so tekla, hčerin oče je bil star trideset let, študiral je, nič ni naredil, čeprav sem mu pomagala, pa mi je bilo dovolj. V isti hiši, v kateri sem živela z družino, sem šla k lastnici in podpisala najemniško pogodbo za sobico v vlažni kleti, a sva bili srečni.
V tem času ste doštudirali.
In hodila v Celje v službo. Lahko bi šla v tržaško gledališče, pa bi morala čakati. Dogovarjala sem se za mariborsko gledališče, ampak je bilo daleč – ni bilo avtomobilov. Celje je bilo najbliže in v gledališče je prihajal Bojan Štih – on me je povabil, takoj so me vzeli, s hčerjo sva bili zavarovani. Bilo je lepo – kljub vsemu.
