»Kadar mislim na novo komedijo, uživam, kot bi mislil na novega otroka. Kadar ga nosim, sanjam o njem, imam popadke, dojim, se počutim kot mati, ki nosi otročička,« je zapisal Tone Partljič, tisti pisatelj, ki je nekoč učil mladino, delal kot dramaturg, umetniški vodja in prvi mož v osrednjih slovenskih gledališčih, bil prvi mož Bralne značke, je »ata« Borštnikovega srečanja, in se pred osmimi leti upokojil kot poslanec. A njegova duša in njegovo srce, pravi, kljub štirinajstim letom v politiki nista za govorniškim pultom, temveč za pisalnim strojem, zato je njegov pisateljski opus res mogočen. Tudi poln smeha, morda mnogo bolj kot njegov zadnji pisateljski otrok, »socialna« komedija z naslovom Aldo in Micika (pod mostom). V njem se je kuhala dolgo, premlevala podatke, vpletala del osebne zgodbe in se izpela v bridkosti sprijaznjenosti. Zaradi naše države, kajpak, o kateri spregovori jasno in glasno.
O predstavi Aldo in Micka se ne more reči, da je politična komedija, satira, tragedija, socialna ali ljubezenska komedija, čeprav je v njej vsega po malem.
Za prvo polovico bi se lahko reklo, da je zgodovinska tragikomedija. Že dolgo sem nameraval pisati o Primorcih, ki so po prvi vojni kot begunci prišli v Maribor in ga zelo zaznamovali. Takrat je bilo v Mariboru manj kot 5000 Slovencev, morda le kakih dvesto uglednih družin, preostali pa so služili Nemcem, ti so bili večinski prebivalci, bilo jih je okoli dvajset tisoč. No, Maistru je priskočil na pomoč Tržaški bataljon, Primorci, ki so se morali izseliti od doma med soško fronto – ti so se nastanili v Mariboru, petsto moških mu je stopilo ob stran. Slovenščina je postala v Mariboru ulični jezik šele s prihodom Primorcev. Prinesli so drugačno prehranjevanje, temperament, odprtost.
In to je bilo izhodišče za predstavo?
Ves čas sem premišljeval o soočenju štajerskega in mediteranskega temperamenta. Moja mama je bila Micika, nezakonska, nikoli ni spoznala očeta, delala je kot hčerka dninarke, za kmete. In tako sem lahko izpovedal nekaj iz sebe, kar me je bolelo in veselilo. Če smem reči: zdi se mi, da moja hči še nikoli ni bila tako dobra kot v tej predstavi (igrata Mojca Partljič in Renato Jenček, režija Vinko Möderndorfer, Cafe Teater, op. a.); ko je začutila, da igra svojo babico, ji je to dalo dodatno ustvarjalno moč.
Vi ste pa zdaj vidno ganjeni.
Ne vem, ali sem, morda res. Kot ko sem gledal Bibiča v Moj ata, socialistični kulak. Ne, kulaka ne poznajo samo starejši. Še danes me starši cukajo za rokav in se zahvaljujejo, da imajo mir pred otroki, če jim dajo kaseto kulaka na ekran. Mladi ne razumejo tistega časa, a razumejo skrb za očeta, srečo, če se mama in ata razumeta, in nesrečo, če pravi ata, da ne bo prišel več domov – to otroci poznajo.
Zgodba o Aldu, primorskem beguncu pred drugo vojno v Mariboru, in Miciki, lukarci s Ptujskega polja, je dokaj žalostna: skoznjo se vije podoba Slovencev in naše bridkosti.
Šokiran sem bil, ko sem gledal predstavo prvikrat. Vinko, sicer edini meni »nevaren« na področju komedije, če me že ni prehitel, je tako subtilno razumel tekst – sam bi režiral enako! Publika se je zelo smejala, toda zadnjih petnajst minut ni obnemela – začela je jokati. Ljudje so se jokali, tudi meni so tekle solze, prav zares! Tudi na ljubljanski premieri so mi najprej rekli, da je igra zelo bridka – šele potem so se spomnili, da so se pred tem eno uro smejali. Konec se jih je najbolj dotaknil, se mi zdi, žalosten konec … Bolj kot dve tretjini vedrine.
Ganljive so sprijaznjenost, vdanost in hvaležnost, ko država Alda in Miciko iz stanovanja in nato iz doma za ostarele vrne pod Dravski most, župan pa ju išče, da bi se fotografiral z njima.
Malo me jezi to sprenevedanje: saj veste, da sem bil poslanec, in to sem jemal resno kot poklic, politik pa nisem bil nikoli, četudi sem bil v Drnovškovi stranki LDS. Že takrat mi je bilo malo čudno, da se gredo politiki recimo prvega januarja ali ob kakem visokem jubileju fotografirat v dom za ostarele. Jaz se ne bi, saj je 365 dni na voljo celo leto. Ta manipulacija, kazanje, medijski pogled na resnične probleme, me jezijo! Zdijo se mi hinavski! Jaz ne ločujem ljudi na muslimane in katoličane, leve in desne, črne in bele, le na dobre in slabe, poštene in nepoštene. Mediji pa.
Mislite, da imamo slabe politike?
Dobre in slabe. Kakor dobre in slabe šoferje, učitelje, frizerje, kuharje … Jaz sem opravljal učiteljski poklic, dvajset let sem bil v gledališču in štirinajst let v parlamentu in bi rekel, da so ljudje povsod enaki: enak odstotek bedakov in pametnih, enak odstotek lažnivcev, babjakov, poštenih mož … In častnih ljudi. Zakaj bi nekdo ugleden, ko se pojavi v parlamentu, takoj postal svinja? Ljudje zunaj niso nič boljši! Mene je streznila izkušnja v parlamentu: v petek zvečer, ko sem prišel domov, mi je žena povedala, kdo vse bo prišel v pisarno ali domov; če je prišlo sto ljudi, je najmanj devetdeset odstotkov teh »preprostih, poštenih, nevtralnih« ljudi hotelo, da jim pomagam narediti neki ovinek – do zdravnika, za delo, za službo, stanovanje, za zemljišče … To se ne bi smelo delati, devetdeset odstotkov ljudi je hotelo pomoč pri nečem, kar ni bilo čisto prav!
Pa ste pomagali?
Malo. Sprejeli smo na primer tisti nesrečni zakon o popravi krivic: bil sem za, dokler so Peterle in drugi govorili, da gre bolj za moralne zadeve, za povračilo dobrega imena, ko pa smo ga spremenili v denar in gledali, katera kost je več vredna, kost slovenskega izseljenca v Srbijo ali v taborišču, žrtve partizanov ali žrtve belih – ko smo začeli to spreminjati v denar, sem si mislil svoje. Posredoval sem za neko bolno mamo, staro 85 let, ki je čakala samo še to, ali bo tudi ona dobila pozitivno rešeno. Pa sem prosil Ropa, da naj pogleda njen priimek. In morda preskoči vrsto. Poskusil sem pomagati tudi izbrisanim, ker me je bilo ves čas sram, da je parlament izglasoval tak zakon. Preostali trije odstotki pa so prihajali k meni z negativnimi impulzi, zato da bi nekoga zaj…. Ločitev na pridne, poštene, preproste državljane in na kurbe – politike je preveč preprosta. In zavaja, ker je veliko gangsterjev zelo daleč od politike. So skriti.
