Razvil in objavil je šest originalnih artroskopskih tehnik zdravljenja športnih poškodb, kolegi mu priznavajo odličnost v travmatološki kirurgiji, tudi študentje kot predavatelju na univerzi in podrejeni na kliničnem oddelku za travmatologijo, kjer je bil več kot dvanajst let namestnik predstojnika, zadnja tri leta pa predstojnik oddelka – a je pred kratkim odstopil. Je tudi človek, ki se je ukvarjal z več kot ducat športnimi zvrstmi, bil udeleženec dveh alpinističnih odprav, več kot dvajset let gorski reševalec, a ga je življenje zavezalo nordijski hoji, planinarjenju, kolesu ter smučem, alpskim in tekaškim. Kljub nemirnemu in radovednemu duhu, zaradi katerega je izvajal tudi akupunkturo, pomagal alkoholikom, predaval in spisal veliko člankov, počasi pluje v obdobje, ki bo bolj namenjeno njemu – ker je prišel čas za ravnovesje!
Če sem dobro seznanjena, je vaš brat igralec Borut Veselko. Zanima me, kako sta iz enega gnezda izšla dva tako različna in uspešna človeka?
Res sva brata, na videz in po značaju; in življenje naju je zaneslo vsakega v svojo smer.
Zakaj je vas odneslo v medicino?
Že prvič, ob vpisu, na to nisem znal odgovoriti. Altruizem to ni bil, sem se pa vedno rad ukvarjal z naravo, jo želel razumeti, zanimali so me človek in medsebojni odnosi.
Altruizem je odlična in redka popotnica zdravniku, tudi v kirurgiji, ki pa ji niste bili zavezani takoj.
Že kot študent sem želel specializirati kirurgijo, a sem bil tri leta, ko sem delal v zdravstvenem domu, zelo zadovoljen. Dobro je bilo, da sem bil vržen v vodo in sem moral delati samostojno. Kot družinski zdravnik sem se ukvarjal z bolnikom in ne samo z medicinskim problemom, ki ga tare; pacienta sem spoznal kot celoto in ga tako tudi obravnaval. Specializacija pomeni predvsem ukvarjanje s strokovnim problemom.
In se lahko prezre človeka – je to dobro ali slabo?
Tri leta v zdravstvenem domu Domžale so bila zame popotnica, zaradi katere tudi zdaj, ko gledam poškodovanca, v njem še vedno vidim pacienta kot celoto – kolikor mi le dopušča čas. Na travmatologiji je frekvenca pacientov izredno velika in je posebno pri prvem pregledu težko navezati globlji stik s pacientom. Toda bolnike, ki jih zdravim več mesecev ali let, kar dobro spoznam.
Zdravniki poudarjajo, da nimajo časa, ker imajo za bolnika odmerjenih deset minut, da se ne želijo poglabljati vanj, ker jih to lahko »poje«. Se vam zdi, da v zdravstvu manjka altruizma?
Sam altruizem razumem drugače: v mojih očeh pomeni razdajanje. Humana drža se mi zdi tisto pravo: zdravnik potrebuje human in empatičen odnos. Res je, da imamo zdravniki premalo časa za pacienta: vežejo nas standardi iz preteklosti; na polikliniki, kjer opravljamo kontrolne preglede, smo šele v zadnjem času zagotovili vsakemu bolniku v povprečju vsaj šest minut časa – včasih ga je bilo še manj, dve, tri minute. Ja, moramo si vzeti več časa za bolnike.
No, vi ste si na svoji poklicni poti med delom v zdravstvenem domu vzeli čas za pomoč alkoholikom – zakaj?
To je bil del mojih službenih obveznosti: takrat so bili klubi zdravljenih alkoholikov organizirani v okviru zdravstvenih domov. Ni mi bilo težko, zelo zanimivo se mi je zdelo. Presenečalo pa me je, kako me je včasih ura takšnega sestanka izpila.
Izvajali ste tudi akupunkturo, ta pa ni spadala v del zdravnikovih obveznosti?
Po naravi sem radoveden (nasmeh), zanima me veliko stvari, ne le stroka, a tudi stroka iz različnih vidikov. Kitajska medicina me je zanimala kot filozofija, zanimalo me je, ali je možno, da akupunktura pomaga, in kako je videti v praksi. Tečaj sem opravil v Zagrebu. Vodstvo zdravstvenega doma mi je bilo naklonjeno in sem lahko v okviru ZD akupunkturo opravljal nekaj ur na teden. Vodil sem statistiko in moram reči, da je bilo osemdeset odstotkov pacientov zadovoljnih. Seveda sem delal premalo časa in s premalo pacienti, da bi lahko karkoli sklepal.
