Zagledam jo že od daleč. Majhna, drobna, s čudovito modrimi očmi, kratkolasa sivolaska, oblečena v pisano indijsko tradicionalno oblačilo. Zdaj me zagleda tudi ona. Veselje se ji izriše na obrazu. Objem in stisk roke. Veselje je pristno, objem topel. »Vesela sem, da te spet vidim tukaj,« me pozdravi. »Pridi, bova skupaj zajtrkovali,« me povabi. Srečava se namreč v kantini Sai Babovega ašrama v indijskem Putapartiju, kjer pripravljajo božansko hrano. Z veseljem se odzovem povabilu. Druženje s Suzano Mihelin, 53-letno Ljubljančanko, je vedno zanimivo. Bivša ekonomistka, bančnica, že osem let živi v ašramu. Pravi, da je zadovoljna. Tu je spoznala Boga, ki je osmislil njeno življenje.
Tale članek je nastajal skorajda leto dni. Ob mojem prvem obisku ašrama sva se dogovorili, da bom napisala članek, vendar nama energije niso bile naklonjene. Suzana si je premislila, meni pa je bilo tudi prav. Letos je bilo najino srečanje popolnoma drugačno. Kot da bi se obe spremenili. Brez odvečnih besed sva nadaljevali tam, kjer sva lani končali. In energija je stekla …
Tipična zahodnjaška gospa
Kdo je bila Suzana Mihelin v »prejšnjem« življenju? Zasmeje se z vsem telesom: »Ženska, ki je plula skozi življenje s polnimi jadri. Plula, kaj plula, drvela sem skozi življenje! Bila sem tipična zahodnjaška gospa z dobro službo, s hišo, možem, svojim avtomobilom, z nakitom in usnjeno 'grošeljco' čez ramo, z rdeče pobarvanimi lasmi. Živela sem stresno in kaotično. Tako kot vsi okoli mene sem doživljala srečne in nesrečne čase. In to se je ponavljalo in ponavljalo. Čutila sem, da mi v življenju nekaj manjka. Kljub temu da sem imela polno materialnih dobrin, je bila v meni praznina. Nikjer nobene radosti.«
Nisem te zapustil
Od prvega moža se je ločila. Z drugim možem je spoznala, kaj je dobro partnerstvo. A njena sreča ni trajala dolgo. Mož je umrl in Suzani se je zrušil svet. V času najhujše bolečine je želela, da bi ji kdo pomagal. Takrat še ni vedela, da mora najti pomoč v sebi. »Nikoli ne bom pozabila tistega večera. Bila je noč, na nebu pa ogromna luna. Ko sem jo zagledala, sem padla na kolena, spontano sklenila roke v molitveno držo in kriknila, o moj Bog, zakaj si me zapustil!? Takrat sem mislila, da mi bo od bolečine počilo srce. Potem pa šok: jasno sem slišala – Nisem te zapustil! Glas je bil umirjen, globok in na neki način, vsaj tako sem čutila, vsemogočen. In tisto »Nisem te zapustil« je rekel trikrat. Vse moje bitje je dojelo, da je to resnica. Zrušila sem se v posteljo in zaspala. Naslednji dan, ko sem se zbudila, najprej nisem prepoznala, kje sem. Ko sem vstala, so bile moje noge kot pri novorojenem teličku, vse majave. Tisti dan sem dojela kot novo rojstvo,« se spominja Suzana. Malce neverjetno zgodba? Lahko si mislite karkoli, ampak takih zgodb v ašramu in po drugih svetih krajih slišite mnogo. Zagotavljam vam tudi, da je Suzana ženska, ki ve, kaj v življenju hoče, in z obema nogama trdno stoji na zemlji. A očitno so njej znane stvari, ki veliki večini ljudi – še niso.
Hotela v Brazilijo, pristala v Indiji
V življenju uspešna Suzana (po zahodnih merilih, seveda), z dobro službo v banki, je rada tudi potovala. Prijateljica je organizirala pot v Brazilijo. Izkazalo se je, da je za tja premalo prijav. Suzana je bila razočarana, saj se je že videla tam. Naslednje potovanje, ki ga je organizirala prijateljica, je bila Indija. »Indija? Tja me pa ne vleče. Le kdo bi hodil gledat vso tisto umazanijo,« Suzana ni bila nič navdušena nad potjo. Bila je odločena, da ne gre. Po informativnem sestanku je skupina, ki je potovala v lastni organizaciji, imela tudi meditacijo. »Med njo sem začutila neskončno ljubezen do Indije. Sploh ne vem, od kod je prišla.« Odločila se je, da gre na pot. Vendar je bila s prijavo prepozna, vsa mesta so bila že zasedena. Potem pa je spet »nekdo« poskrbel zanjo. Ena od potnic je odpovedala in Suzana je lahko odšla na pot. Prijateljica, ki je organizirala potovanje, jo je pred potovanjem vprašala, ali sploh ve, kam gre. Cilj njihovega potovanja je bil namreč Putaparti, ašram avatarja Satje Sai Babe. Avatar je bog v človeški podobi in Sai Baba naj bi bil reinkarnacija avatarja Širdi Babe. Suzana o vsem tem ni vedela nič, popolnoma se je prepustila. Globoko v sebi pa je čutila, da tja mora iti. Ko so ji pokazali sliko Širdi Babe, se je zasmejala in rekla: »Tegale bi pa jaz imela za moža!« No, v prenesenem pomenu se je to tudi zgodilo.
Iz oči v oči z Njim
Med prvim Suzaninim obiskom ašrama, leta 2003, je bil avatar Sai Baba še v dobri telesni kondiciji in je na daršane (dogodek, kjer srečaš sveto osebo) prihajal peš. Kasneje, ko mu je opešalo telo, so ga tja vozili na invalidskem vozičku. Suzana je imela srečo, da ji je žreb na enem od daršanov določil prostor v prvi vrsti. Tako je imela priložnost videti Sai Babo čisto od blizu in se ga tudi dotakniti. »Ko je stal pred menoj in me pogledal, sem v trenutku postala popolnoma prazna. Sploh ne znam ubesediti svojih občutkov. V možganih se mi je obudil dogodek, ko sem prosila Boga, naj mi pošlje učitelja: ljubi Bog, pošlji mi učitelja, prosim! Naprej ne znam, nazaj ne grem, tako, kot je, pa tudi ne more biti … Sai Baba je stal pred menoj in vse, kar sem videla, je bila oranžna obleka. Čutila sem, da pred mano stoji nekaj neizrekljivo velikega. Svami (učitelj)! Ko sem se s pogledom sprehodila po njem, sem dobila občutek neskončnosti – vse je bilo oranžno! V Sloveniji so me potem vsi spraševali, kako velik je Sai Baba. Jaz pa sem izstrelila kot iz topa: dva metra in pol! Še to se mi je zdelo premalo. Vsi so se smejali, saj je bilo splošno znano, da je Sai Baba majhne in drobne postave. Ampak meni se je zdel brezkončen,« se spominja enega prvih srečanj z Babo. Prijatelji so jo spraševali tudi, ali verjame, da je Sai Baba bog v človeški podobi. Njen odgovor je bil kratek in jedrnat: »Če je rekel, da je Bog, potem tudi je.« Pravi, da o tem sploh ni razmišljala. Po vseh dogodkih, ki jih je doživela ob prvem obisku ašrama, so se ji stvari zdele same po sebi umevne. Tako je in pika! Mislila je tudi, da se nikoli več ne bo vrnila. Takrat še ni vedela, kako zelo se je motila.
