Že dolga leta na glas trdim, da bodo svet rešili edino kmetje in ženske. Prvi, ker ljubijo zemljo in razumejo njene cikle, druge, ker so modrejše kot moški in razumejo cikle življenja. Ko sem spoznal kmetijsko strokovnjakinjo Majo Klemen Cokan, sem dojel, da združuje oboje: žensko modrost in ljubezen do zemlje ter kmetijstva.
Maja K. Cokan je terenska kmetijska svetovalka pri KGZS, Kmetijsko gozdarski zavod Celje, izpostava Žalec. Čisto prava, izobražena strokovnjakinja. A je tudi oseba, ki mi je s solzami v očeh razlagala, kako na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete skrbno čuvajo stare slovenske pasme domačih živali in se trudijo za njihovo preživetje. Za to ne dobivajo denarja in morda bo ves ta trud propadel – zaradi (ne)odnosa, kakršnega imamo do takih in podobnih tem, ali pa zato, ker se takih domačih živali ne izplača rediti, menda so premalo produktivne. Da, Maja K. Cokan je ženska, ki ji je mar za našo prihodnost.
Kmetje spet postajajo pomembni. Njena službena pot se je začela leta 1992 na Kmetijskem zavodu Ljubljana. V Hrastniku in Trbovljah je nadomeščala svetovalko za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti. Kot terenska kmetijska svetovalka je delala v Sevnici in postala kasneje koordinatorka usposabljanj za kmetijske svetovalce po Sloveniji na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Našla jo je sreča, poročila se je, rodila dva sinova na kmetiji Cokan in zamenjala delodajalca: tam dela še danes.
Ko Maja odpre usta in pove resnico o dogajanju z zemljo in kmetijstvom pri nas, se ti naježijo dlake po telesu: »Pogosto si v hecu govorim, češ, poglej me zdaj. Tista neumna, rdečelična mlada kmetica, ki so se ji vsi delavski ali malomeščanski otroci v šoli in gimnaziji posmehovali. Verjetno sem bila v napačnih kavbojkah in neustrezno postrižena. Zdaj pomembnost spet prehaja nazaj v naše roke, v roke kmetov. Na srečo ljudem iz dneva v dan postaja bolj jasno, da se brez hrane (in vode) ne da živeti, brez računalnikov in pametnih telefonov pa. Sprašujejo me za nasvete in ideje, tudi tisti, ki so se mi nekoč smejali! A mi je vseeno za te spomine. Zame sta pomembna rodovitna zemlja in zdrav odnos do nje!«
Klinc, pa taki predpisi! Po njenih besedah je s kmetijstvom pri nas kalvarija. Pomagajo jo blažiti skupine kot recimo Ekoci, Ajda in podobne. Marsikaj je dobila v obraz, ko se je trudila kmetom razložiti biodinamično kmetovanje, minimalno obdelavo tal, pomembnost industrijske konoplje, moč Ebnerjevega kalilnika, prednost bakrenega orodja, različne vrste mikrobiološkega kmetovanja (EM, PRP), uporabo lastnega semena. Da ne govorimo o njeni osebni stiski, ker mora svetovati, predvsem kmetom, kar dirigirajo multinacionalke in ne resnice.
Kadar dela »uradno«, v resnici svetuje samo varno uporabo strupov in nič drugega. »Ko se poglobiš v učinkovanje glifisata, ne veš, kaj bi sploh rekel. Koristi je samo 0,1 odstotka, 99,9 odstotka pa škodi še naslednje leto, ker pobije toliko mikro- in makroorganizmov v tleh, da je potem žito bolno in je treba spet škropiti proti fuzariozam. Poseben izziv je bilo zame predavanje Antona Komata v Taboru. Če bi kmetje poslušali njega, bi strupe redkeje uporabljali in koruzo samo še mehansko okopavali proti plevelom. On bi moral biti v naši službi in učiti kmete! Vsi bi v enem letu nehali uporabljati strupe, ne pa tako kot mi, ki govorimo – varno uporabljaj, upoštevaj karenco, testiraj škropilnico, pa je po predpisih. Klinc, pa taki predpisi! Recimo Fanči Perdih je junakinja. Prideluje in prodaja semena ter kmete in vrtičkarje uči pridelovati semena, kar je edino pravilno!«
Izgubljeno znanje več generacij. Spomladi je kandidirala za podpredsednico Slovenske kmečke zveze pri SLS, da bi slovenskim kmetom pomagala spoznati, kako so zapeljani. A je ne razumejo. Premnogi. »Ni poklica, kjer bi se toooliko generacij znanje prenašalo iz roda v rod, potem pa bi se le v eni generaciji vse uničilo v tekmi z evropskimi kmeti. Zakaj mora slovenski kmet tekmovati in se kosati na globalnem trgu s kmetijsko pridelavo EU in še z vso svetovno pridelavo hrane? Kje je tu kakšna, tudi ekonomska logika? Zakaj ne moremo videti, razmišljati globlje?«
Maja K. Cokan na glas obsoja slovensko zadružništvo, saj se norčuje iz malih kmetovalcev in, še huje, norčuje se tudi iz ekološke pridelave. Le ena kmetijska zadruga je poskusila odkupovati ekološke živali, kaj pa druge? Tega ne počno zato, ker se jim ne izplača. Zanimajo jih le provizija pri odkupu mleka, ki teče samo od sebe, trgovinske marže in take reči. Tam so uslužbenci, ki imajo proste konce tedna, proste praznike. Kmetje jih ne morejo zamenjati s srčnejšimi in odgovornejšimi ljudmi. Zato se Maja sprašuje, »ali smo kmetje res samo za to, da pridelujemo, prodajajo pa drugi? In če smo spoznali, da nam taki ljudje ne koristijo, kdaj bomo dovolj pogumni in jih bomo preprosto zamenjali?«
Nedvomno bo treba ustanoviti kaj novega. Svojega. Nekaj, kjer bomo potrošniki in pridelovalci enakovredni ter pomembni drug za drugega in ne nasprotno. Prihaja nov čas, ko bo treba nadgraditi stare vzorce s sodobnimi oblikami dela.
Zemlja truplo postaja. Maji K. Cokan je v izziv minimalna obdelava kmetijskih zemljišč, to je njiv. Ko je leta 2011 v Švici, na usposabljanju za mentorico, kontrolorko in svetovalko za biološko dinamično kmetovanje, ki ga je organiziral Zavod Demeter Slovenija, spoznala Friedericha Wenza, je preko njega prišla tudi do koroškega Slovenca Hanzeja Stickerja in ga odtlej že štirikrat povabila, da je v Sloveniji predaval o minimalni obdelavi tal. O njem je slišala že davno. Da v Nemčiji obstaja kmet, ki ne orje že 30 let. Bilo je kot znanstvena fantastika.
Maji K. Cokan se zemlja smili, ker jo mučimo s težko mehanizacijo, s pesticidi, s pesticidno obdelanimi semeni, z načinom obdelave (premokro, presuho) in monokulturnim obdelovanjem. Z vsem tem le povzročamo erozijo. Veter, dež, izpiranje, mraz, vročina ... Vse to uničuje njeno strukturo in seveda zmanjšuje količino organskih snovi v njej oziroma humusa. Delamo jo »mrtvo«, na kar je opozoril že dr. Rudolf Steiner davnega leta 1924 na kmetijskih tečajih. Že takrat je izjavil, da zemlja truplo postaja. To je res. Recimo v Spodnji Savinjski dolini na poljih in travnikih ni čebel. Kmetje se tudi čudijo, da je vsako leto več kamenja na njivah. Zakaj? Ker se iz zemlje dviguje kamenje ali ker se dogaja erozija?
