Preteklo nedeljo smo si lahko ogledali dokumentarni feljton Maje Pavlin, v katerem je predstavila zgodbo Neire, ki opozarja na razsežnost osebnih tragedij, povzročenih zaradi avtomatizma v sistemu. To je tista Neira, ki je pred dobrima dvema letoma izpostavila sebe in svojo življenjsko zgodbo, da bi opozorila na problematiko slovenskega rejništva. In to je tista Neira Rekić, ki je številne razočarala in razjezila, ko je odprla varstvo otrok v Postojni, nato pa starše in otroke čez noč pustila na cedilu ter jim do danes še ni vrnila vplačanega denarja. Za nekatere preračunljivost in naklepno dejanje, za druge naivnost, usodna napaka, neizkušenost, za Neiro pa zopet nesrečni udarec življenja.
Njena knjiga Nedosegljive sanje v sistemu rejništva in ustanov je takrat močno odmevala. Skozi svojo avtobiografsko pripoved je spregovorila o rejništvu, ki ga dobro pozna, saj je pri rejniški družini živela skupaj s svojo mlajšo sestro kar dvanajst let.
Presenetljivo v dokumentarnem feljtonu je prav drugačno dojemanje otroštva dveh deklet, ki sta rasli skupaj. Sestri. Neira je bolj rahla duša (pravi, da so ji rekli cmera) in posledično je veliko težje sprejemala svojo usodo, se mnogo spraševala, zakaj ju je mama zapustila, kje bo, kam gre, kako … Njena sestra svojega otroštva ni doživljala v takem tonu, ni se ukvarjala z vprašanji, ki so neznosno težila Neiro, in tudi danes je pustila težko preteklost za sabo, z biološko mamo ima redne stike. In ja, obe imata prav, nobena narobe, obe lahko vsak čuteč človek razume brez obsojanja. Občuduje pogum za odpuščanje pri Neirini sestri in hkrati razume Neirino nesprejemanje materinega ravnanja.
Življenje, kaj mi delaš?
Življenje Neiri niti pozneje ni prizanašalo – po dolgih letih hrepenenja, da bi našla ljubezen in sprejetost v krogu družine, po prošnjah, da bi jo posvojili, je naposled ponjo prišel biološki oče. Slepo mu je zaupala, vesela, da bo nekam spadala, ampak je zopet dobila udarec: oče ni imel primernih bivanjskih razmer, zato sta s hčerko spala tudi v skupni postelji in zgodila se je spolna zloraba, trpinčenje. Neira se je zlomila – kolikič že? Iz stiske v novo stisko. Na policijski postaji je čakala sedem ur, da so ji našli streho nad glavo. K sreči je bila prosta postelja v domu Malči Beličeve, nato pa so ji pri njenih 16 poiskali novo namestitev v stanovanjski skupini. Ko je končala srednjo šolo, je bila prepuščena sama sebi. Želja po nadaljevanju šolanja je ostala samo želja, s sovrstnikom sta stanovala skupaj ter se borila za vsakdanji kruh in skromno sobo.
Ko je zanosila, njen fant ni bil navdušen, zahteval je, naj se otroka znebi. Ni ga poslušala, zato se je znesel nad njo. Izgubila je otroka.
Ko je čez čas že kazalo, da je za rep ulovila srečo, ko se je poročila, jo je udarila vest o možu, da je obsojen posilstva. Zopet so se ji zamajala tla pod nogami in še enkrat je morala preboleti izgubo otroka.
Ko prisluhneš Neirini življenjski zgodbi, se lahko samo zgroženo vprašaš: kaj vse lahko prenese mlado dekle, kaj vse ji bo še naložilo življenje?
Zdaj ima hčerko, svojo največjo srečo, in prijaznega partnerja, ki jo razume. Vendar bi ji tudi ta srečni pristan skoraj propadel. Očitno so ji zvezde zapisale razburkane poti ali pa jo tja vleče neznana sila. Ko je rodila hčerko, je izgubila službo in kot vsaka brezposelna ženska po rojstvu otroka začela iskati novo ter se spraševati, kaj bo počela. Za svojo zlato punčko ni dobila varstva v javnem vrtcu, zato je začela razmišljati, da bi odprla varstvo za otroke. Tako bi poskrbela za svojega otroka in zase.
