Večkrat nagrajeni zvezdnik ima prestižni najvišji naziv vrhunski kuharski mojster, »master chief«. Spletni forumi razkrivajo, da marsikdo po svetu spremlja njegovi popularni oddaji Rudolphova pekarna in Okusi življenja – potovanja pa tudi druge. Kadar v studiu, ki spominja na domačo kuhinjo, spretno in navdušeno pripravlja jedi, je tako prepričljiv in navdihujoč, da je zaradi njega že marsikdo poprijel za kuhalnico.
Ni jih malo, ki televizijo 24Kitchen redno gledajo prav zaradi vedno nasmejanega svetlolasega Rudolpha van Veena, ki je preteklo soboto praznoval 46 let. V oddaji Okusi življenja – potovanja gledalce vodi po svetu in jim razkriva pristne jedi domačinov. V znameniti Rudolphovi pekarni je prav osupljiv, saj z veliko strastjo in spretnostjo peče torte, pecivo in kruh ter gledalcem razkriva skrivnosti dobre peke. Po Nizozemski kroži celo rožnat avtobus z imenom Pekarna na avtobusni postaji, s finimi kolački in pecivom po njegovih receptih, desetino od prodaje pa namenijo v dobrodelne namene. Rudolph je tudi avtor in voditelj oddaje Enostavni obroki, v kateri ponuja preproste recepte za hitro pripravo jedi, saj ve, da današnje gospodinje nimajo veliko časa za kuhanje.
Najboljši v letniku
Rudolph van Veen, ki je že od otroštva vedel, da si želi poklicni del življenja posvetiti kulinariki, nikoli ni bil običajen kuhar; že med študijem je blestel in opozarjal nase. Ob diplomi na kulinarični šoli v Bredi leta 1985 je bil najboljši v svojem letniku. Kot študent se je izkazal na mednarodnih kuharskih tekmovanjih. Nato se je učil od najboljših kulinaričnih mojstrov – v Švici je delal z glavnim kuharjem Casom Spijkersem in drugimi – in iz leta v leto napredoval. Že pri 27 letih si je pridobil najprestižnejši naziv vrhunski kuharski mojster na Nizozemskem. Pohvali pa se lahko tudi z nazivom vrhunski slaščičar.
Kot član nizozemskega tima kuharjev je s tekmovanj po svetu, od Frankfurta, Sydneyja, Londona do Singapurja, odnesel vse medalje. Mednarodno je izredno aktiven, saj je član žirije na ameriških tekmovanjih za peko pecivo, sodeluje pa tudi na kuharskih festivalih po svetu. Pred skorajda desetletjem in pol je sestavil tudi nizozemsko ekipo za peko pecivo, s katero motivira mlade pekovske talente. Ker smo ga pri nas spoznali šele lani, je treba pojasniti, da je kot kuhar zaslovel že leta 2000 v televizijski oddaji Življenje & kuhanje. Na Nizozemskem so mu izdali tudi že šest kuharskih knjig.
Kdaj ste začutili zanimanje za hrano in kuhanje? Ste kot otrok pomagali v kuhinji?
Sem. Rad sem pomagal mami, kadar smo imeli doma zabavo. Še posebno rad pa sem pomagal očetu, kadar je kuhal kaj eksotičnega. Dolga leta je bil namreč mornar in pripovedoval mi je zanimive zgodbe o krajih, ki jih je obiskal.
Specializirani ste za pecivo. Zakaj?
Ko sem začel delati kot kuhar v švicarskem hotelu, me je povsem prevzela lepota tamkajšnjih znanih pekarnic. Med prostimi dnevi sem tako opravljal prakso v eni izmed pekarn. Ta enkratna izkušnja je bila odločilna, da sem se osredotočil na peko. Kasneje sem odkril, da je mojster peke skoraj nekakšen Casanova v umetnosti sladkega zapeljevanja. In to me je zelo vznemirjalo!
Se spomnite kakega sladkega dogodka iz otroštva ali mladosti, ki je vplival, da ste se odločili za tako kariero?
Moja mama ni bila ravno navdušena nad kuhanjem. Mislim, kuhanje ni bilo ravno njen hobi, čeprav je pripravljala zelo okusne preproste obroke, saj je želela biti dobra gostiteljica. Pogosto smo imeli goste na večerji in tako sem bil priča veliko srečnim obrazom za mizo. Zdelo se mi je magično – vzameš povsem navadne sestavine in jih združiš v nekaj, kar osreči ljudi. Še vedno se spomnim trenutka, ko sem pri enajstih letih rekel: Mama in oče, želim postati kuharski mojster, zato hočem na kulinarično šolo.
Zelo zgodaj, pri 27 letih, ste si pridobili naziv vrhunski kuharski mojster (Certified Master Chef ). V čem se razlikujete od drugih profesionalnih kuharjev?
Če delaš, kar imaš rad, postaneš, kar bi rad postal. Ne moreš na silo zbuditi strasti, priti mora sama, lahko jo le malo spodbudiš. V svoji kulinarični karieri nisem nikoli dopustil, da bi bil denar moj motivator. Že kot otrok sem sanjal, da bi postal vrhunski kuharski mojster, zato sem se med šolanjem zelo trudil, delal za najbolj znane kuharske mojstre, sodeloval na številnih kuharskih tekmovanjih po vsem svetu, da bi si pridobil izkušnje, se naučil pasti in postaviti nazaj na noge.
Lani ste začeli projekt Pekarna na avtobusni postaji (Bus Stop Bakery). Kakšen je namen tega rožnatega avtobusa?
Pomagal in usmerjal sem skupino osmih študentov pri njihovem šolskem
projektu študentskega podjetja. Moj izziv je bil pomagati in motivirati osem študentov poslovne šole brez kakršnihkoli kulinaričnih izkušenj, da postavijo na noge pekarno, ki bi bila nekaj posebnega in bi ponovno oživila sloves peciva najvišje kakovosti na Nizozemskem. Star šolski avtobus smo spremenili v rožnato potujočo pekarno, ki bi se ustavljala le na avtobusnih postajah, in ugotovili smo, da ljudje po državi stojijo v vrstah za naše kolače. Vsi naši dohodki so šli trem humanitarnim organizacijam in po enem letu smo si prislužili nagrado za najboljše študentsko podjetje leta. Projekt se je zdaj že končal in vsi študenti so že diplomirali.
Ste eden izmed najboljših kuharjev na Nizozemskem in na svetu. Ste kdaj razmišljali, da bi odprli svojo kuharsko šolo?
»Problem« kuharske šole je, prvič, izbrati pravo lokacijo, in drugič, lahko pomagaš le nekaj osebam hkrati. Zdaj, na 24Kitchen, se lahko dotaknemo veliko več ljudi. Zato vidim 24Kitchen kot najboljši način, kako priti v stik s kulinaričnimi entuziasti. Čeprav se želim srečati in spoznati s čim več ljudmi!
Vaš največji pekovski izziv?
Moj največji izziv ostaja – da bi se ljudje navduševali nad domačo peko in se ob tem počutili prijetno.
Rudolph o najbolj čudni sladici, kar jih je kdaj pripravil: »To je bila sladka ploščica iz čokoladne pene, napolnjena z želejem iz zelenega jabolka, janeževega soka in špinače. Zares čudna kombinacija, ki pa je zelo dober in osvežilen desert.«
O jedi, ki ga je po svetu najbolj presenetila: »Hrustljava tuna sašimi rola, postrežena z masleno wasabi-ingverjevo omako v Honoluluju na Havajih. To je bila ena najboljših ribjih jedi sploh! Ampak mogoče je malo pomagala tudi čudovita lokacija na plaži Waikiki.«
Okvir: O prehranskih navadah, ki bi jih spremenil: »Lepo bi bilo, če bi se kuhinje v restavracijah bolj posvetile zelenjavi in zdravim sestavinam. Ne maram umetnih barv v kolačih in pecivu.«
Okvir: O nevarnih tako imenovanih skritih sladkorjih: »Ti so največji problem. Sladkor uporabijo kot dodatek številnim predelanim izdelkom, kot so čipsi, omake in prigrizki, celo nekaterim specialitetam. Sladkor namreč deluje kot ojačevalec okusa. Sladkor skušam videti in uporabiti tako, da da hrani okus. Tako kot uporabimo sol in poper.«
