Takoj nam je zaupala skrivnost – regratov sirup in sirup iz smrekovih vršičkov, pljučnik, bezgovo cvetje, šentjanževo olje in arnika, namočena v žganju, so tiste »arcnije«, ki ne bi smele manjkati v nobenem domu. Vse raste na naših travnikih in v gozdovih, zato si jih lahko naberemo kar sami.
Marica Globočnik, ki je 1. februarja praznovala 95. rojstni dan, je prijetna gospa, ki bi jo človek poslušal ure in ure. Njene pripovedi so nekaj posebnega – zanimive in polne teatralnosti, in tudi odraslega popeljejo v čas otroštva ter čudoviti svet pravljic. Ta dar je Marica podedovala po očetu. »Ja, moj oče je bil pravljičar. V Borovško vas, kjer smo živeli, je hodilo kar šest generacij otrok in oče jim je pripovedoval pravljice, ki so se z ustnim izročilom prenašale iz roda v rod. Med njimi je bil Josip Vandot. Na podlagi pripovedovanj mojega očeta je zapisal in objavil Kekčeve zgodbe, ki so še dandanes pri otrocih tako priljubljene.«
Vloga tete Pehte ji je bila usojena
»Ko sem bila stara 30 let, so mi v eni od šolskih predstav, kjer so igrali priredbo ene izmed Kekčevih zgodb, ponudili vlogo tete Pehte. Izziv sem takoj sprejela in pri tem izjemno uživala ter se z likom takoj poistovetila. Joj, kolikokrat sem slišala očeta pripovedovati te zgodbe. Pred kakšnimi 35 leti pa sem, ko sem šla skozi Kranjsko Goro, na travniku videla veliko otrok. Vprašala sem jih, kaj počnejo, in povedali so, da imajo Kekčev dan, da so jih obiskali Kekec, Rožle, Bedanc, Kosobrin, Mojca ... Kaj pa teta Pehta, sem jih vprašala. Ne, nje pa ni bilo. Hitro sem se odpravila domov, malo pobrskala po podstrešju in našla nekaj starih cunj, klobuk sem okrasila s cvetjem, vzela košaro in se v vlogi tete Pehte odpravila na prizorišče. Presenečenje je bilo popolno, saj nje pa res nihče ni pričakoval. Zabavala sem se jaz in tudi otroci. Leto za tem so me poiskale učiteljice in zgodba se je ponavljala iz leta v leto. Potem pa so odprli agencijo Julijana in turiste vozili na planino, tam je pastir pasel živino, in ko se nekaj časa ni obril, je bil res podoben Bedancu. Zgodba se je razvijala, vedno več je bilo likov in nastala je Kekčeva dežela. Jaz sem tam nastopala v vlogi Pehte več kot deset let. Bilo je izredno naporno, saj je bilo v sezoni včasih napovedanih toliko skupin, da sem bila okupirana od jutra do večera.«
Kekčevi liki so živeli v Borovški vasi
Leta so tekla, Marica pa se je v vlogo tako vživela, da jo še vedno vabijo na prireditve. Obiskuje počitniške domove, kjer imajo otroci šolo v naravi, tabore, pa tudi v dom ostarelih jo kdaj povabijo. »Lani sem nastopila na srečanju Društva pisateljev, ki se je odvijalo v Kranjski Gori. Pa tudi gospa Anita Ogulin me je vedno vabila v počitniški dom poleg hotela Erika, kamor Zveza prijateljev mladine vozi otroke iz socialno ogroženih družin na počitnice. Veste, Kekčeve zgodbe se iz roda v rod prenašajo že več kot 200 let. Vsak jim je kaj dodal, kaj spremenil, tako kot mu je ustrezalo, in zato poznamo tudi dva lika tete Pehte. Ena je hudobna in zastrašujoča stara ženska, druga pa je dobra. Ko sem bila stara štiri leta, so mama rekli: Pehta te gleda, in če ne boš ubogala, bo dol s Črne rupe prišla in te odpeljala. Jaz pa sem samo zamahnila z roko in odvrnila. Nič me ne bo vzela, ker sem pridna. Otrokom so nam vedno govorili, da če bomo žleht, nas bo Pehta odpeljala in nam dala piti samo vodo in trdo skorjo kruha za jest, pridne otroke pa bo postregla z bčeljo strdjo (satje divjih čebel) na rženem kruhu.«
