Družina Klementine in Romana Gartnerja je na božični večer dobila še enega člana – Erazma, 4650 gramov težkega in 58 centimetrov velikega korenjaka, ki je na svet prijokal kot njun dvanajsti otrok. Klementina je res super mama, saj je kar trikrat povila dvojčici. Najstarejša med otroki je Janja, ki bo letos dopolnila 16 let, je že srednješolka, njen brat Žan pa bo vrata srednje šole prvič prestopil jeseni, ko bosta prvič v šolske klopi sedli tudi dvojčici Vida in Vilma. Da pa mami ob dopoldnevih ne bo dolgčas, ji bosta družbo delala navihani štiri letni Oskar in dojenček Erazem.
Le kako zmore, se sprašujem? Nasmejana Klementina nima le dvanajst otrok, ima tudi lepo počiščeno hišo, v katero so se preselili lani 1. decembra, na mizi pa je svež kruh in paleta različnih domačih piškotov. »Ja za kruh pa ja imam čas, če pride pa kakšna sila, kar se redko zgodi, ga kupimo, piškoti pa tudi morajo biti vedno pri hiši.«
Še župan je ponosen
Družina je bila vesela našega prihoda, ki smo ga čisto po naključju združili z obiskom župana občine Železniki Antonom Luznarjem. Ta je družino Gartner ob rojstvu malega Erazma razveselil z Merkurjevim darilnim bonom za tisoč evrov, ki ga je družini namenila občina. Mi pa tudi nismo prišli praznih rok. Podjetje Baby center iz Ljubljane je namreč doniralo paket potrebščin za dojenčka, v Žitu pa so pripravili nekaj svojih dobrot, s katerimi se bodo posladkali otroci. Klementina pove, da novi župan lepo neguje tradicijo prejšnjega, ki jih je obiskal ob rojstvu devetega in desetega otroka (dvojčic) Vide in Vilme, in ko se je kot 11. rodil Oskar.
Poklicna mama, pa kaj?
Ker se bliža 8. marec, zastavim Klementini nekoliko provokativno vprašanje, kaj meni o ženski emancipaciji. »Prav je, da skušamo biti ženske enakopravne, a za kakšno ceno? Zato izginja čut za družino, opušča se skrb za otroke, gospodinjstvo hišo in podobno. Ženske delajo kariero, otroke jim že od malega vzgajajo institucije. Morda se bo komu zdelo moje mišljenje starokopitno in si bo mislil, da sem zapečkarica in malo za časom. To, da si mama, moraš sprejeti kot nekakšen poklic. Ne spomnim se, kdaj sem bila zadnjič zvečer zunaj in me, po pravici povedano, niti ne vleče. Morda to prinesejo leta ali pa me družina tako izpopolni, da ne potrebujem ničesar drugega. Za nič nisem prikrajšana. Ko pogledam svojih dvanajst sončkov, se zavem, da imam več kot marsikatera druga ženska, nimam pa seveda možnosti preživljati časa po nakupovalnih središčih. Če je otrok več, se je treba temu primerno prilagodit in dobro razpolagati s časom, pa se vse izide tako kot je treba. Nič mi ne manjka, želim si le, da bi videla enkrat v živo peti Jana Plestenjaka. In prav Janova pesem Pustil ti bom sanje zazveni iz Klementininega mobilnega telefona, ko zavrtiš njeno številko.
