A njune ljubezni tudi tragični dogodki niso omajali, ne, še bolj so ju povezali. Skupaj sta že 44 let, sprehajata se držeč za roke ali objeta, veliko se pogovarjata z znakovnim jezikom in pijeta kavico, zvečer pa zaspita v objemu. Njun prepir nikoli ne traja več kot pet minut.
Oba, Vera in Valesko, sta bila zaposlena v tiskarni Učnih delavnic v Ljubljani in sta se tako kot drugi, pretežno vsi gluhi, veliko družila tudi zunaj službe. »Bil mi je všeč, gledala sem ga, kadar je igral košarko, takoj sem opazila, kako postaven je, imel pa je tudi lepe noge. A takrat še pomislila nisem, da bova nekoč par, kaj šele mož ali žena. Valesko je bil leto in pol mlajši od mene, uspešen športnik, resen, nedostopen in med gluhimi in naglušnimi med pametnejšimi, zato se je zadrževal v svoji družbi in niti v sanjah si nisem upala pomisliti, da me bo opazil.«
Usoden je bil sindikalni izlet
»Nikoli ne bom pozabila našega sindikalnega izleta v Idrijo, na njem smo tudi plesali. Potem ko sem zavrnila že več plesalcev, je prišel on in niti za trenutek nisem oklevala. V tistem času me je osvajal gluh Italijan, v našo vas je prihajal s športnim avtom in velikimi šopki rož, a ga nisem marala,« pove Vera, seveda ob pomoči hčerke Natalije in znakovnega jezika ter tolmačenja. »Tudi jaz sem se v tistem času razšel z dekletom,« pove Valesko in ne skriva, da sta se na tisti prvi skupni dan imela lepo kot golobčka. »Na avtobusu nazaj grede sva že sedela skupaj,« pojasni z žarom v očeh in sramežljivim nasmeškom. »Že naslednji dan sem vedel, da je to dekle, ki jo moram spoštovati in ji nakloniti vso svojo pozornost.«
»Povabil me je v kino in na sprehod. Vedno me je po zmenku pospremil domov, do doma za gluhe v Trnovem, kjer smo stanovale ženske. Posadil me je na kolo in peljala sva se po vsej Ljubljani, potem pa se je vrnil v Šiško, kjer je stanoval. Bil je vljuden, romantičen in obnašal se je kot pravi kavalir.«
Skuhal mi je kompot.
»Nikoli ne bom pozabila, ko me je prvič povabil k sebi in mi skuhal jabolčni kompot, s tem me je naravnost očaral. Sicer pa je Valesko vešč vseh gospodinjskih del in mi velikokrat priskoči na pomoč. Že od nekdaj ima vse, kar bi moral imeti vsak moški, je pošten, iskren, pozoren, prijazen in nežen. Nepozabno je bilo najino prvo poletje, ko me je odpeljal v Portorož, tam sva taborila in preživela teden, poln romantike ter vroče ljubezni. Sprehajala sva se, veliko sva plavala, se smejala in bila vedno bolj zaljubljena. Kmalu sem zanosila. Bilo me je strah, da me bo zapustil, če mu povem, a zgodilo se je ravno nasprotno. Takoj mi je čestital in mi povedal, da se želi poročiti z menoj. Tudi mami je bil Valesko takoj všeč in začele so se priprave na poroko. Za Valeskovo mamo pa sem imela občutek, čeprav mi tega ni povedala, da bi raje videla, da bi njen sin imel slišečo ženo.«
