Kot najstarejša članica odprave se je s petimi slovenskimi prostovoljci za mesec dni odpravila na misijonarsko delo med revne otroke v nepredvidljivi Mozambik.
Misijonsko izkušnjo si je želela že kot deklica, vendar ji razmere, v katerih je živela, tega niso dopuščale. Ker je druga svetovna vojna kosila pretežno med moškimi njene družine, je morala poskrbeti za kmetijo, to sta kasneje upravljala z možem. Pred osemintridesetimi leti, ko je bilo najmlajši od njenih štirih otrok komaj tri ali štiri leta, ji je po hudi bolezni umrl mož in ob pomoči otrok je spet sama skrbela za veliko kmetijo. Pred šestimi leti je, kljub visoki starosti še vedno polna življenja, prekipevajoča od zdravja in zadovoljstva, vajeti na kmetiji prepustila enemu od sinov, sama pa zaživela po svoje. »Otroci so me vabili, naj grem živet h kateremu od njih, ampak sem rada sama na svojem, dokler še lahko skrbim zase,« je povedala nasmejano. Najela je stanovanje v hiši v središču Ljubnega ob Savinji in je s svojo odločitvijo zelo zadovoljna. Ima veliko prijateljev – o čemer smo se lahko prepričali, saj ji je telefon med našim obiskom nenehno zvonil – poleg tega pa pri roki vse, kar potrebuje: trgovino, pokopališče, kjer so pokopani njeni najdražji, in zdravstveni dom, če bi ga morebiti potrebovala. Celo za volanom je še vedno okretna.
Takoj grem s tabo
Na družinskem praznovanju pred malo več kot letom je njena vnukinja Darja povedala, da poleti odhaja za mesec dni kot prostovoljka v misijon v Afriko. »Jaz grem takoj s tabo,« ji je brez pomišljanja rekla Frančiška in mislila resno, čeprav pred tem, razen nekajkrat v Međugorju, ni bila nikjer v tujini, kaj šele da bi se peljala z letalom. »Sama sem, brez obveznosti, čas imam, pa tudi radovedna sem bila,« je razložila Frančiška, ki je v tem videla tudi možnost za izpolnitev svoje mladostne želje. Darja ji je rekla, da bo vesela, če bo šla z njo, saj je res super babica, vodja odprave, salezijanec Marko Suhoveršnik, ki smo ga pred leti že predstavili v naši reviji, pa ji je prav tako dejal, da je dobrodošla. Na koncu se je izkazalo, da je kljub starosti prav ona vse skupaj še najbolje prenašala, saj ni imela prav nobenih težav s počutjem in zdravjem, medtem ko so druge doletele vsaj prebavne motnje. »Tudi cepivo pred odhodom v Mozambik sem dobro prenesla.« Sledile so priprave – kratek tečaj portugalščine in zbiranje potrebščin ter denarja za otroke v Namaachi. Pričakovali so jih v internatu Zavoda Marije Pomočnice, kjer sestre salezijanke skrbijo za 90 deklet iz revnih družin, sirot, zapuščenih ali kako drugače zlorabljenih, starih od tri do osemnajst let, ki tam stalno živijo. Štiri sestre pa poleg internata vodijo osnovno šolo za skoraj 900 okoliških otrok in vrtec za 180 malčkov, obenem pa skrbijo še za veliko posestvo, saj si večino hrane pridelajo sami.
