»Joj, koliko Manc!« se je prejšnji torek veselila slavljenka Manca Košir, novinarka, doktorica znanosti, profesorica, diplomirana učiteljica matematike in fizike, publicistka, manekenka, ambasadorka radostnega staranja in šolskih eko vrtov, mama, babica in še veliko nazivov bi našli zanjo. A tega dne, 5. marca, je bila samo naša draga radostna Manca, ki se ji je uresničila velika želja, pri kateri smo ji pomagali tudi v uredništvu Jane, da bi za svoj rojstni dan spoznala čim več soimenjakinj. Ob njenem rojstvu pred 65 leti jih ni bilo prav veliko in zaradi svojega imena se je počutila prav grozno. A z leti se je to spreminjalo in – neverjetno, izvedela je, da je prav po njeni zaslugi v Sloveniji še več Manc, kot bi jih bilo sicer.
Ko nam je Manca pred časom, ko je v njej še zorela želja po srečanju Manc, razlagala, da se je v Sloveniji število Manc povečalo tudi zaradi nje, smo bili nekoliko nejeverni. A prejšnji torek, ko se je v kavarni Grand hotela Union zbralo kar 19 Manc, se je izkazalo, da je to čisto res.
»Moji starši se nikakor niso mogli odločiti, kako mi bo ime, in dva dni sem bila v porodnišnici kar brez imena. Potem pa se je mama, ki je občudovala Manco Košir, odločila, da bom Manca,« je povedala prva. Tudi druga Manca je dobila ime po njej, pa ne samo to, tudi novinarsko radovednost. »Šele pred nekaj dnevi sem izvedela, da me je mama poimenovala prav po Manci Košir! Pa nisem bila edina. Kakorkoli, pozanimala sem se o tem imenu in ugotovila, da je leta 1979 v Sloveniji živelo le 39 Manc, letos oziroma lani, ob zadnjem zbiranju podatkov, pa kar 2577,« je povedala. Tretja soimenjakinja, ki je dobila ime po njej, se je rodila nekaj dni pred predvidenim rokom: »Starša še nista imela imena zame, ker sem ju presenetila. Nato se je mama kar na hitro odločila, da bom Manca, in si tudi zaželela, da bi bila tako bistra, kot je Manca Košir.«
Kakšen čudovit dan!
Ob natanko 15. uri in 20 minut, takrat je namreč privekala na ta svet, smo dvignili čaše s šampanjcem in nazdravili radosti bivanja! Čisto po Mančino. »Drage Mance in dragi vsi, to je res čudovit dan. Vedno sem si želela, da bi vas čim več spoznala. Včasih mi je moje ime povzročalo grozo, danes sem presrečna, da ga imam. Hvala staršem, ker so me tako poimenovali, to je imelo zagotovo neki namen,« je žvrgolela in se kljub temu, da je pravkar tudi uradno postala stara gospa, zelo mladostno gibala med kavarniškimi mizami.
Potem je nastopila častna gostja, kdo drug kot Manca Izmajlova! In nam s svojim izjemnim glasom in stasom tako lepo zapela tisto Avsenikovo o letnih časih in čakanju, da so se nam ježile dlake ter solzile oči. »Kakšno lepo darilo in kakšno čarobno petje,« je bila nad Izmajlovo navdušena Koširjeva. »Me Mance smo res pogumne. Da greš takole na oder in odpoješ tako neverjetno popoln solo!«
Mance so zakon!
Tega dne smo doživeli še prihod trubadurja s kitaro Zorana Predina, ta je slavljenki podaril svojo knjigo in zapel dve taki, da je šel Mancam srh po koži, pa trubadurja s harmoniko, gospoda Andreja Glena iz Zadobrove, ta je dogajanje spremljal z glasbo in klici Mance so zakon, za pavzo med vsemi temi Mančinimi občudovalci in prijatelji pa smo imeli Andreja Šifrerja, ta je kratek tečaj smejalne joge, seveda zelo nalezljive, preobrnil v romantičen ples z eno od prisotnih Manc. »A se nimamo lepo, Predin nam poje, Šifrer z vami pleše, Manca Izmajlova pa s svojim čarobnim glasom vsaja prelepe vrtnice v naša srca,« se je veselila slavljenka. In res smo se imeli lepo.
