S svojo staro leico M6 se Milomir potepa po Parizu in po vsem svetu. V njegovem malem stanovanju (in življenju) je zelo malo prostora za zasebnost, prej bi lahko rekli, da gre za laboratorij, v katerem vlada vonj po razvijalcu, na vrvi pa se kot mokre nogavice sušijo filmi.
Skupaj sva delala v časopisni hiši Oslobođenje v Sarajevu. Nisem ga videla najmanj 21 let – do pred nekaj dnevi, ko sva se v stolpnici časopisne hiše Delo sestala ob skodelici čaja. »Imaš aparat?« sem ga vprašala. »Seveda ga imam,« mi je skoraj začudeno odgovoril in iz torbe potegnil papirnato vrečko, podobno vrečki za kruh, iz nje pa svojo staro leico M6. In v oči so mi privrele solze.
Dobri človek Milomir Strašni
Kadar pomislim na Milomirja Kovačevića, ga vidim, kako v naglici plane iz poslopja Oslobođenja ali vanj v iskanju dobre fotografije. Skoraj vedno v istem puloverju – ali pa je morda imel več podobnih, pozneje se je govorilo, da bi jih morali zaščititi kot vse druge sarajevske kulturne spomenike. Milomirja Strašnega (kot so ga imenovali nekateri in kot mu še vedno pravijo, čeprav ta vzdevek ne ustreza njegovemu značaju) se jaz bolj spominjam po vzdevku Munja (strela), zaradi bliskovitega odzivnega časa – ni bilo dogodka, koncerta, kulturne ali športne prireditve, o kateri ne bi pričala kakšna njegova fotografija.
Biti fotograf ni bila Milomirjeva služba, temveč način življenja, in to vse od njegovega 17. leta. Govorilo se je o njegovem majhnem sarajevskem stanovanju, pravzaprav improviziranem fotografskem laboratoriju, v katerem so na vrveh kot mokre nogavice viseli filmi, o temnici in vonju po razvijalcu, ki se je vpil v vse pore njegove kože. Ob fotografiji in prijateljstvih, ki jih je tkal z njo, za vse drugo – družino in otroke – kot da ne bi bilo časa in prostora v njegovi zasebnosti.
Tako kot je takrat živel v Sarajevu, živi tudi zdaj v Parizu, kamor se je preselil po treh letih obleganja Sarajeva. Po treh letih garanja predanega fotografa, ki v vojni ni snemal smrti, temveč življenje, in po najmanj 30.000 fotografijah, ki jih je posnel v tistem času in so postale neprecenljivo pričevanje o življenju Sarajeva v letih najhujšega trpljenja.
Tudi v tistem obdobju je imel Milomir v Sarajevu pet razstav. Ljudje so jih množično obiskovali, čeprav so bili lačni, in to tako dobesedno kot lačni kulture, umetnosti in vrhunskih fotografij, in čeprav so s tem tvegali, da jih na poti tja ali domov prestreže krogla ostrostrelca. Milomir je trpljenje in vojno grozo spreminjal v umetnost in z njo hranil ljudi. Če bi se namesto tega odločil, da bo za tuje časopise fotografiral ljudi, ki padajo pod streli ostrostrelcev, in krvave ulične prizore ter te fotografije prodajal, bi bil finančno zagotovo bogato nagrajen. A Milomir je po duši umetnik in mu ni toliko do denarja, sploh pa je bil zanj dovolj dober tisti njegov pulover.
